O načinih posredovanja tem o holokavstu, o pomoči za pedagoge ter o izzivih v kulturi spominjanja: »Na ravni posredovanja imamo problem umiranja prič časa«

Patrick Siegele: Program »erinnern.at« je nastal pred 25 leti. Tedaj je ministrstvo za izobrazbo, znanost in raziskovanje iskalo organizacijo, ki bi organizirala študijska potovanja v Izrael. Sodelovanje z nacionalnim spominskim mestom Yad Vashem označi torej začetek delovanja, toda društvo je bilo uradno ustanovljeno leta 2000 in delovanje društva je postalo bolj raznoliko. Dodali so program s pričami časa, seminarje, izobraževanja za pedagoge, izdelavo gradiva za poučevanje itd. 

Pomembno je vedeti, da je društvo začelo delovati v času, ko v šolah še ni bilo običajno obravnavati holokavsta in nacionalsocializma. Leta 2000 je bila FPÖ tudi prvič del vlade in obstajal je močan civilni upor proti tej vladi. To je bil takratni politični kontekst, zdaj pa smo spet soočeni s podobnimi izzivi.

Na vsebinsko-strokovni ravni je razvoj, da se zdaj tudi raziskujejo skupine žrtev, ki so bile v preteklosti bolj zanemarjene. Pred kratkim so npr. bile objavljene publikacije o osebah, ki so bile preganjane kot »kriminalne« ali »asocialne«. Aktualno je tudi več aktivnosti na področju raziskovanja storilcev. 

Na ravni posredovanja imamo problem umiranja prič časa. Zato smo v zadnjih letih vedno bolj upoštevali tudi tehnična sredstva. Preko našega spletnega portala si lahko učitelji in učiteljice z razredi npr. ogledajo številne intervjuje s pričami časa. Razvili smo tudi različne učne aplikacije. Na novo smo objavili t. i. »spominsko pokrajino«. To je digitalni zemljevid, kjer so označeni kraji s spomeniki. S šolskimi razredi je mogoče te kraje obiskati. Poslužujemo se torej tehničnih sredstev.

Na splošno je veliko vprašanje, kako kot pedagogi in pedagoginje ravnamo s socialnimi mediji. En možen odgovor je, da sami uporabljamo te medije in poskušamo nasprotovati napačnim informacijam ter popačenju zgodovinskih dejstev v povezavi s holokavstom. Dober primer tega je uspešen TikTok-kanal spominskega mesta Mauthausen. Druga spominska mesta imajo tudi kanale Instagram in Youtube. Drug možen odgovor pa je, da se dijake in dijakinje šola v digitalni pismenosti. V tem primeru jim posredujemo kompetence, s katerimi so sposobni npr. spoznati »fake news« ter popačene slike. Kritično naj reflektirajo, s kakšnimi vsebinami na spletu lahko interagirajo ter kako najdejo druge vire, s katerimi lahko preverijo verodostojnost informacije. 

V okviru več študij so raziskovalci spraševali dijake o njihovem znanju. V teh anketah so npr. vprašanja, koliko Judov je bilo umorjenih v času NS režima, kaj je koncentracijsko taborišče Auschwitz ali pa, kaj pomeni kratica SS. Avstrijski dijaki in dijakinje dosegajo tu bolj slabe rezultate.

Vendar je treba kritično pripomniti, da so te ankete zelo naravnane na posamezne podatke. Mislim, da se je pouk zgodovine v zadnjih letih spremenil. Dijaki naj se ne učijo še več letnic na pamet, temveč naj razvijejo kritično zavedanje o zgodovini. Gre bolj za to, da dijaki znajo ravnati z viri, da historično kontekstualizirajo poročila prič časa, ustvarijo povezavo med preteklostjo in sedanjostjo in odgovorijo na vprašanja: Kaj ima to sploh opravka z mano? Z našo današnjo družbo? Kaj se lahko iz tega naučim?

Delujemo na različnih ravneh. Po eni strani posredujemo strokovno znanje o zgodovinskih dogodkih ter o povezanih temah. Pedagogom damo na razpolago tekste o različnih tematskih središčih. Če imajo znanje o tematiki, lahko tudi odgovorijo na morebitna vprašanja dijakov. Po drugi strani pa poskušamo posredovati strategije, kako povečati zanimanje dijakov za to temo. Važna je navezava na življenjsko realnost dijakov. Eden od pristopov k temi je lahko: Kje v vsakdanjem življenju sem soočen/a z zgodovino? Kako mi ukvarjanje z zgodovino pomaga pri razumevanju današnjega sveta? Kako zgodovina druge svetovne vojne in NS režima zaznamuje današnje politične dogodke in diskurze?

V tem sklopu se ponuja delo s konkretnimi življenjskimi zgodbami. To so pogosto biografije žrtev nacionalsocializma, lahko pa so tudi zgodbe storilcev, pomočnikov režima ali pa pristašev. Koristno je tudi, če se pri pouku osredotočijo na lokalno zgodovino in raziskujejo, kaj se je v času NS režima zgodilo v kraju. Te zgodbe pričajo o tem, kako diktature te prostore omejujejo in zakaj se je treba zavzemati za politične sisteme in družbe, v katerih imajo ljudje čim več pravic. Dijaki in dijakinje naj začutijo, da imajo možnost akcije, da lahko nekaj spremenijo.

Spominjanje je zasidrano v sedanjosti. Ni čudno, da so ravno tiste žrtvene skupine, ki so še danes močno prizadete od diskriminacije, stigmatizacije in socialnega izključevanja, šele zelo pozno vključili v uradno kulturo spominjanja. Drugi primer tega je spomin na homoseksualne žrtve nacionalsocializma. Niso bili vključeni v spominjanje, ker so homoseksualnost tudi še dolgo po vojni kaznovali. 

Posledica tega, da je ta genocid šele tako pozno v javni pozornosti, so manjkajoče raziskave in podatki o tej temi. Tudi danes je naše zgodovinsko znanje o porajmosu še zelo rudimentarno – posebej v državah, iz katerih je bilo umorjenih največ Romov in Rominj. 

Za manjšine je priznanje zgodovine preganjanja pomembno tudi za priznanje političnega statusa. To je povezano. Ta akt zanemarjanja zgodovine manjšine od večine je imel torej konkretne politične in pravne posledice.

Mnogo je že doseženo, če javnost zazna, da ne obstaja le ena homogena skupina, ampak da je skupnost raznolika. V romski narodni skupnosti že na društveni ravni obstajajo različne organizacije – od visokošolskega društva, kulturne organizacije do ženskih kolektivov. Stereotipne slike o neki skupini najbolje iritiramo s konkretnimi zgodbami ter z informacijami, ki prikažejo raznolike načine življenja manjšincev. To pa ne velja samo za današnji čas, ampak tudi za preteklost. Npr. vemo, da je že pred NS časom 90 odstotkov v Avstriji živečih Romov in Rominj imelo stalno bivališče. Ta stereotip stalno potujoče skupnosti torej že stoletja ne ustreza resnici.

Obnovili smo spletno stran »romasintigenocide.eu«, ki obravnava pokol manjšine v NS času. Letos smo dodali tudi poglavje o uporu Romov in Rominj. Na spletnem portalu »iwitness« smo izdelali učno enoto za višjo stopnjo védenja o anticiganizmu. V fokusu enote so evropski Romi in Rominje, kot npr. preživela Ceija Stojka in Rudolf Sarközi. Organizirali smo tudi projekcijo filma »Wankostättn« reži­serke Karin Berger, v katerem preživeli Karl Stojka pripoveduje o svojih spominih na preganjanje njegove družine na Dunaju. Po filmu je bila razprava strokovnjakov, pri kateri so sodelovali tudi zastopniki romske visokošolske organizacije HÖR. 

Obnovili smo tudi zvezek »Polis aktuell« z naslovom »Roma in Österreich« (Romi v Avstriji), ki je namenjen uporabi pri pouku. 

Mnogo naših ponudb je dvojezičnih – torej v nemščini, v gradiščanskem roman ali pa v kalderaš romanes.

Za Koroško že obstaja zemljevid »spominske pokrajine« s spomeniki za žrtve nacizma. Imamo mnogo pedagoških ponudb – posebej na temo preganjanja slovenske narodne skupnosti. V sklopu našega programa o pričah časa sodelujemo z dr. Katjo Sturm-Schnabl. Na splošno so za vsako zvezno deželo pristojni t. i. »koordinatorji in koordinatorke mreže«. Za Koroško je pristojna Nadja Danglmaier s celovške univerze. Izvaja številne izobraževalne programe na pedagoški fakulteti. Aktualno govorimo o tem, da bi na pedagoški fakulteti ustanovili tečaj o kulturi spominjanja na Koroškem z žariščem na Peršmanovi domačiji. Predvidoma bo leta 2026 glavna tema »erinner.at« preganjanje pripadnikov slovenske narodne skupnosti.