O človeški usodi na razpotjih: Življenje v strahu, beg in nov začetek

Pred mano sedi mlad moški z živahnimi očmi in s prijaznim nasmehom. Iz radia se sliši moderna in vesela melodija, spomini mojega sogovorca pa naju vodijo v situacije nepopisnega strahu. 

Že kot otrok sem s starši pobegnil iz Afganistana v Iran. Tudi tam je bilo življenje težko, saj so se razmerja med Iranom in sosednjimi deželami zaostrila. V Iranu smo ilegalno živeli na deželi – starši in pet otrok – v mesto pa si nismo upali, ker smo se bali policije, da bi nas ujeli in poslali nazaj v Afganistan. Tudi v šolo nisem mogel hoditi. Veliko ljudi, ki so ilegalno živeli v Iranu, je bilo prisiljenih, da se odpravijo na pot proti Siriji. Zapustil sem Iran in svojo družino. Takšna odločitev je težka, nihče se ne odpravi sam v neznano, če ni prisiljen zaradi vojne. Nisem vedel, kam naj grem, dežel po svetu sploh nisem poznal. Ko sem prišel v tuje dežele, je bila situacija tako huda, da sem želel le stran. Bilo je zelo naporno. Hodil sem vse dni, spal v gozdu. Iz Turčije sem z majhnim čolnom prišel v Grčijo. Bilo je grozljivo: več kot štirideset ljudi v majhnem čolnu na morju sredi noči. Slišal sem, da je na morju veliko beguncev utonilo, ampak če človek nima druge možnosti ... Ker sem v Grčijo prišel ilegalno, so me zaprli. Po letu in pol v zaporu pa so me izpustili in sem se spet odpravil na pot.

Poti sploh nisem poznal, videl pa sem, kam gredo drugi in sem šel z njimi ... Nisem imel denarja, da bi plačal potovanje, zato sem v Grčiji šel v neko pristanišče. Tam sem izvedel, da se lahko skriješ pod tovornjak ... Skoraj tri mesece sem čakal na tako priložnost. Po zaporu sem bil izčrpan in popolnoma obupan, ampak druge možnosti nisem imel. Tresel sem se po vsem telesu, ko se je tovornjak z 90 kilometri na uro valil po cestah. Moral sem zdržati, trideset ur ... Tako sem prišel v Italijo, od tam pa v Avstrijo. Najprej sem prišel v Traiskirchen, potem v Klosterneuburg, od tam pa v pliberško zatočišče Linde.

Tu se je moje življenje začelo znova. Spoznal sem nekaj ljudi, ki so mi zares pomagali, npr. Sonja Kreutz in Jožko Hudl, da sem se veliko naučil, tudi nemškega jezika. Tu ljudje živijo v miru. Pridružil sem se nogometnemu in gasilskemu društvu. Da bi zaključil obvezno šolanje, sem se vsak dan s kolesom vozil v Velikovec. Hotel sem se naučiti jezika in se sporazumevati z ljudmi, pozneje pa poiskati zaposlitev. Sprva ni bilo lahko. Nekateri so se jezili na begunce, ker so v medijih slišali negativna poročila, ko pa so me spoznali in slišali mojo zgodbo, se je to spremenilo. Rekli, da je dobro, da sem zdaj v Avstriji. Zdaj imam dobre prijatelje, ki mi stojijo ob strani kot družina in tudi jaz rad pomagam. 

Dobil sem azil, nato pa sem se pri Zadrugi v Pliberku začel učiti za trgovca. Najel sem svoje stanovanje. To je bilo zelo lepo: končno svoje stanovanje, svoj dom. Po zaključku izobrazbe me je pot vodila naprej in sem se zaposlil kot voznik tovornjaka pri podjetju Gojer – dobro delo in dobri kolegi. Pogrešam jih, ker trenutno ne morem delati. Žal sem težko zbolel. Trikrat tedensko se vozim na dializo v Celovec, ker potrebujem transplantacijo ledvice. Imel sem še veliko načrtov, ampak trenutno se vse vrti okoli zdravja. 

Rad sem bil med ljudmi. Nikoli nisem bil sam, zdaj pa sem veliko doma in zelo pogrešam svojo družino. Z boleznijo se počutim samega. Vsi mi pravijo, da moram ostati pozitiven. Če se ozrem v preteklost, vem, da mi je že precej uspelo. Zdaj samo upam, da bom spet lahko imel normalno življenje.