Mediji imajo močan vpliv na naše razumevanje in zaznavanje sveta. Uredniki in urednice, novinarji in novinarke so tisti, ki odločajo, o čem se poroča, kako se poroča in kdo poroča. Mediji imajo moč. Reflektirano ravnanje in odločanje je zaradi tega nepogrešljivo. Stefan Lenglinger je novinar in moderator pri ORF. Delal je pri oddajah »Bürgeranwalt«, »Report« in bil del ekipe »Sommergespräche«. Delal je tudi v korespondenčem uradu v Washingtonu, ZDA, moderiral oddaje »Heimat Fremde Heimat« in »Magazin 1« . Trenutno je moderator pri ZIB. Pogovor o domovini, novinarstvu in marginaliziranih skupinah.
Vaša mati izvira iz Gane, vaš oče iz Gornje Avstrije. Vas kaj veže na Gano in kaj je za vas domovina?
Stefan Lenglinger: Mislim, da je moj odnos do Gane precej podoben tistemu, ki ga imajo otroci, pri katerih eden od staršev prihaja iz kakšne druge države.V prvi vrsti poznam Gano kot državo, v kateri sem že mnogokrat bil na dopustu. Že od mladih nog sem bil vedno spet tam. Zaradi teh obiskov v otroštvu in zaradi sorodstva, ki ga imam tam, je moja povezanost zelo velika. Državo dobro poznam in je zame v tesni povezavi z družino. Pojem domovina je zelo širok. Zame opisuje to, kar ti je znano in družinsko. To je lahko kraj, občutek ali vonj. Domovina je zame tako vonj skutnih cmokov moje babice v Gornji Avstriji kot tudi vonj morja na ganski obali ali afriška hrana, ki jo moja mati kuha doma. Tudi narava spada v to razumevanje o domovini; morje in gozdovi, ki so čisto drugačni kot v Avstriji, a vendar tudi domači.
Delate kot moderator in novinar pri ORF. Zakaj je na celotnem afriškem kontinentu le en avstrijski korespondenčni urad, ki je v Kairu?
Za generalnega direktorja je to bila na vsak način tema. V zadnjih letih sem vedno spet slišal pobude, da bi ta položaj spremenili. Margit Maximilian je desetletja delala kot dopisnica iz Afrike in je tudi vedno letela tja, če se je dogajalo kaj večjega. Ona je zdaj v pokoju. A vendar je razlika, če je ena oseba korespondent za ves kontinent ali če imaš urad. Pri ORF imamo v Washingtonu tri korespondente, ki poročajo o Severni Ameriki in se včasih peljejo tudi v Južno Ameriko. Tudi Južna Amerika je kontinent, za katerega ni korespondenta. Tudi Kitajska je velika in vplivna država. Zanjo imamo enega korespondenta. To je na vsak način neustrezno. Menim pa, da to ni le problem ORF, temveč da to izvira iz osredotočanja zahodnega sveta na zahod. Pri vsem tem pa Avstrija tudi ni velika država in nekako je tudi logično, da nima v vsaki državi korespondenta. ORF je tudi del t. i. »Rundfunkverbanda«, v katerem sodeluje z različnimi agencijami, ki ORFu nudijo material z vsega sveta.
Evropske države se povečini osredotočajo na Evropo in ZDA. Kako razširiti pozornost medijev?
Mislim, da se lahko pogled širi le, če se bo poročalo več o drugih državah. To je preprost korak, ki si ga lahko institucije postavijo za cilj. Mislim, da je razlog osredotočanja v veliki meri ekonomskega značaja. Gleda se bolj tja, kjer so ekonomski odnosi. Evropa je tudi od druge svetovne vojne naprej bolj povezana z ZDA, ki imajo tudi močan kulturen vpliv na Evropo, druge države pa ne toliko.
V zadnjem letu se je gibanje Black lives matter (BLM) spet močno okrepilo. Vpliva to gibanje tudi na avstrijski diskurz o rasizmu?
Menim, da položaja v Ameriki ne moremo enostavno preslikati v Avstrijo. ZDA imajo zaradi suženjstva zelo specifične izkušnje z rasizmom. A rasizem je tudi v Avstriji velik problem. To se je tudi letos spet močno čutilo. BLM gibanje je močno pljusknilo v Avstrijo. Demonstracije BLM se je na Dunaju udeležilo okoli 50.000 ljudi. To je bila ena največjih demonstracij v zadnjih desetih letih in to v času pandemije. Tudi v primerjavi z demonstracijami v Nemčiji so avstrijske bile ogromne. Tematika je mnogo ljudi v Avstriji prizadela in motivirala, posebno tiste, ki so sami imeli izkušnje z rasizmom. Študija agencije EU za osnovne pravice iz leta 2018 je raziskovala, kolikokrat policija povprečno posebej ustavi in kontrolira afroavstrijce v primerjavi z drugimi državljani. Izkazalo se je, da se to v Avstriji v evropski primerjavi največkrat dogaja. Tudi jaz imam takšne izkušnje. Če se pogovarjaš z afroavstrijci, ti večina pove, da so že čutili diskriminacijo policije. To ne pomeni, da policija na splošno slabo deluje, ampak na vsak način pomeni, da tudi tam obstaja problem rasizma.
Kako ocenjujete delovanje institucij, kot je policija?
Mislim, da je v primeru policije mnogo v spreminjanju. V zadnjem letu je prišlo do močne diskusije o tem, kaj storiti, če se policist ali policistka nepravilno vede. To se je opazilo posebno ob demonstraciji proti spremembi podnebja, ko je policijski avto hote ogrožal življenje demonstranta. Ta pripetljaj je nekdo posnel in tako je tudi dosegel večjo javnost. Tako je prišlo do zahteve, da naj bi imeli neodvisno pisarno, ki naj bi preverjala pritožbe na policijo. Trenutno je tako, da se to vse dogaja v instituciji. Ljudje v notranjem ministrstvu preverjajo te pritožbe. Seveda bi bilo bolj primerno, če bi to storili ljudje, ki so se ukvarjali s človeškimi pravicami in ki so neodvisni. Pisarna naj bi začela z delom naslednje leto. Mislim, da bi to bil pomemben prvi korak in da bi to lahko kaj spremenilo.
Zakaj je prisotnost v medijih pomembna?
Delal sem eno leto pri oddaji »Heimat Fremde Heimat«, kjer sem dobil nekaj izkušenj z etničnim novinarstvom. To je bilo zame zelo poučno. Toda moje delovno področje je v bistvu splošno, politično novinarstvo. Mislim, da je zelo pomembno, da je v medijih zastopana celotna družba. Tudi v ORF so mnenja, da je treba doseči čimveč ljudi in da so tudi vsebine zanimive za vse. Toda ORF mnogo ljudi iz migracijskih skupin ne doseže, saj se ne počutijo nagovorjene. Tudi mladi ljudje se npr. ne počutijo več tako povezani z ORF kot starejše generacije. Mislim, da zato, ker ni veliko raznolikosti v osebju. Če redakcijo sestavlja dvanajst oseb in so vsi rojeni v 1960ih letih, vsi doraščali v avstrijskih občinah, niso živeli kod drugod itd., potem bo oddaja, ki jo producirajo, imela zelo specifičen vidik. Bilo bi malo drugače, če bi bila redakcija bolj pisana. V diskurzu o raznolikosti ne gre le za etnijo ali izvor, ampak tudi za spol, starost, spolno orientacijo, posebne potrebe itd. Mislim, da je mogoče doseči več ljudi, če je ekipa bolj raznolika.
Vidite osnovno solidarnost med marginaliziranimi skupinami oz. manjšinami?
Mislim, da ne moremo govoriti o splošni solidarnosti, na mnogih področjih pa le obstaja. Zato tudi pogosto pride do najbolj zanimivih pogovorov. Pred kratkim sem govoril s kolegom v ORF, ki je homoseksualen. Zaradi tega ima čisto drugačne izkušnje kot jaz. Povedal mi je, da se npr. s svojim partnerjem na cesti ne more držati za roke. O čem takem v svojem vsakdanu še nikoli nisem razmišljal. A med pogovorom sva spoznala, da so najine izkušnje in občutki, če se znajdeš na robu družbe zaradi neke značilnosti, zelo podobni. Zaradi tega menim, da obstaja med marginaliziranimi skupinami skupna raven razumevanj, ki ne vodi že nujno do solidarnosti do vsakogar v teh skupinah.
Katere izkušnje so vas kot novinarja najbolj zaznamovale?
Prvi koraki v poklicu so gotovo bili zelo pomembni zame. Pred petimi leti sem prvič delal intervjuje s politiki za oddajo »Report«. Imel sem občutek, da so se mi uresničile sanje, ko sem prvič imel mikrofon v roki in sem potencialnim kandidatom in kandidatkam za dunajski občinski svet stavil drzna vprašanja. A tudi reportaže iz inozemstva so me zelo oblikovale. Imel sem možnost poročati iz ZDA in iz Kitajske. Bilo je res vznemirljivo, ker sem imel čisto različne pogovore. To je bila čudovita izkušnja. Imel sem tudi več težkih intervjujev, ki niso bili nujno politični. Politiki pogosto zelo previdno odgovarjajo. V mojem času pri oddaji »Bürgeranwalt« sem imel zelo zahtevne intervjuje z ljudmi, ki so jih zadeli težki udarci usode. Tam na vsak način občutiš empatijo, tudi če hočeš objektivno poročati. Deloma me je emocionalno zelo prizadelo, če sem se pogovarjal z osebo, ki je doživela mnogo bolečih izkušenj in upa, da boš ti z reportažo izboljšal situacijo.
