Gerhard Pilgram si je skupaj z Univerzitetnim Kulturnim centrom univerze Celovec (UNIKUM) in angažirano ekipo zgodovinarjev ustvaril ime kot avtor odličnih vodnikov po malce odročnejših krajih alpsko-jadranske regije. Zdaj je izšel že njegov enajsti popotniški vodnik, ki z naslovom »Näher rücken« tokrat vabi na Gure. V knjigi je popisanih 18 pohodov od Loge vasi na zahodu do Humelš na vzhodu Gur. V neznano bližino vas vabimo v pogovoru z Gerhardom Pilgramom.

Od začetka pandemije pred dvema letoma je vse več ljudi zaradi omejitve gibanja iskalo svež zrak v krajih bliže domu. Je to tudi ozadje nastanka vodnika »Näher rücken«?

Gerhard Pilgram: Drži. Predvsem zaradi zaprtja ljudem tudi ni preostalo kaj dosti drugega, kot da svoje pohode načrtujejo v bližini doma. Sem navdušenec nad pohodništvom, najraje se odpravim po Sloveniji in bližnji Furlaniji, kar pa je zaradi omejitev gibanja bilo deloma nemogoče. To moje odkrivanje bližnje okolice se je začelo pred letom dni z Unikumovo akcijo obkroženja Celovca s kolesi. Naslednji korak je bil nato raziskovanje Gur, hribovja južno od Celovca oziroma severno od Drave. 

V čem se skriva čar Gur? Ali zaradi razgibane členitve terena sploh lahko govorimo o enotnem čaru?

Na prvi pogled se Gure, predvsem iz Celovca gledano, kažejo kot enotna in celovita planota brez posebnega reliefa. Če pa se podamo na Gure, spoznamo razgibanost območja, ki ga zaznamujejo soteske, odsekani prelomi in strma pobočja. Šele tedaj se to, kar se od daleč zdi enotna planota, pokaže kot geološko in geografsko zelo raznoliko hribovje.

Foto: Gerhard Pilgram

Ali to pomeni, da moramo biti posebej previdni, če zaidemo s poti?

Gure niso visoke niti tisoč metrov, najvišji vrh pri Bilčovsu ima kakih 960 metrov nadmorske višine. Gure so prepredene s potmi, tako da v tem smislu nevarnosti ne vidim, seveda pa se vse spremeni, če s poti zaidemo v skalo. Ne gre za hribovje, za katerega bi potrebovali posebno alpinistično znanje. 

Kateri konci Gur so vam posebej pri srcu?

Osebno so mi najbolj zanimive vzhodne Gure, torej vse, kar leži vzhodno od Žihpolj. Tam najdemo deloma zelo samotna območja, bodisi ker še niso gosto poseljena bodisi da so bili zaselki opuščeni. Recimo Zablate imajo poseben melanholičen čar, ali pa pozabljeni kraj Špice, vas, ki ne obstaja več. Do leta 1900 je tam kmetovalo sedem ali osem družin, zdaj pa je nekdanji zaselek skoraj povsem prerasel gozd. 

Vse dosedanje vodnike Unikuma odlikuje poglobljena obravnava kulturne in politične zgodovine največkrat dvo- ali trojezičnih regij v naši bližini. Gerhard Pilgram, v svoji knjigi »Näher rücken« eksplicitno na več mestih tematizirate sobivanje nemško in slovensko govorečih na področju Gur. Kaj vas je v tem oziru posebej presenetilo?

Gure so posebne zaradi jezikovnih otokov slovenščine oziroma zaradi krajev in občin, kjer slovenski jezik in kultura še danes igrata veliko vlogo v vsakdanjem življenju. V preteklosti so se te dvojezične občine in kraji odlikovali po odporu proti nacionalsocializmu in še prej po odporu nemškemu nacionalizmu. Recimo na vzhodu Gur Radiše z zelo živahnim kulturnim življenjem koroških Slovencev, na zahodni strani pa Bilčovs, kjer je slovenščina prav tako živa na ravni vsakdanjega življenja. Zanimivo je tudi območje okoli Kotmare vasi, kjer si Slovensko prosvetno društvo zelo prizadeva, da iztrga pozabi stara ledinska imena, tudi s posebnim fonološkim zapisom teh narečnih slovenskih ledinskih imen.  

Gure so posebne zaradi jezikovnih otokov slovenščine oziroma zaradi krajev in občin.  

Gerhard Pilgram

Gerhard Pilgram, hvala vam, da zgodovino, izkušnjo in spomine koroških Slovencev z območja Gur posredujete nemško govorečim na Koroškem. Kaj pa bi v vašem vodniku »Näher rücken« lahko presenetilo koroško Slovenko ali Slovenca?

Mislim, da se tudi številni koroški Slovenci in Slovenke ne zavedajo vloge slovenščine v teh krajih neposredno pred vrati Celovca. Na primer v občini Žrelec ob vznožju Gur danes v samem Žrelcu na pokopališču razen ene same izjeme ne najdemo nagrobnikov s slovenskimi napisi. Kljub temu pa je bila to občina z visokim deležem slovensko govorečih, tu je bil nacionalni boj že pred prvo svetovno vojno zelo srdit. Za slovenski tabor je v tem času pomembno delovanje župnika Janka Arnejca. Gre za zelo zanimivo in slabo poznano poglavje naše skupne zgodovine.