Rožanka Ajda Sticker je glasbenica, novinarka in moderatorka. Že s štirinajstimi leti je moderirala skupaj s Simonom Ošlakom dvourno tedensko radijsko oddajo za mladino. Danes dela pri interkulturnem magazinu »Heimat Fremde Heimat», kjer oblikuje prispevke in moderira oddajo. Kot glasbenica je igrala in pela v različnih zasebah in stilih – od Balkan-glasbe do popa. Dva aktualna glasbena projekta sta glasbena skupina »Kafra» in duo »Duda Šaj», v slednjem interpretira na novo skupaj z Antonio Dušo Wernig slovenske, nemške in angleške narodne pesmi, prva plošča »Kafre» pa bo predstavljena 14. oktobra v »Kramladnu» na Dunaju. Album je nastal pred pandemijo in med njo. Pogovor o novinarstvu, aktivizmu in glasbi.
Kot novinarka in moderatorka delate pri interkulturnem magazinu ORF »Heimat Fremde Heimat« (HFH). Kaj vas je privedlo do novinarstva?
Ajda Sticker: Že zgodaj sem se zanimala za ta poklic. Z osmimi ali devetimi leti sem rekla, da hočem postati novinarka in poročati z vojnih področij. (Danes sem pa le vesela, da lahko delam na varnem v Avstriji!) Ko sem bila stara štirinajst let, me je Miha Dolinšek vprašal, ali bi hotela sodelovati pri tedenski mladinski oddaji na tedanjem radiu Korotan. To me je zelo motiviralo in privolila sem. S Simonom Ošlakom sva potem dve leti oblikovala dvourno oddajo v živo in tam sem se mnogo naučila. Po maturi pa sem se vendar odločila za študij socialnega dela. Mislila sem, da lahko tako bolj neposredno spremenim svet. Med študijem pa sem opazila, da me ta poklic preveč obremenjuje, ne morem se namreč distancirati od težavnih položajev ljudi. Potem sem imela prakso v domu za begunce in begunke na otoku Gran Canaria. Ena mojih današnjih kolegic mi je predlagala, naj vzamem kamero s sabo in posnamem svoje doživljaje. To sem storila in prvič sem razumela, kaj pomeni delati s kamero. Delo mi je bilo zelo všeč. Kasneje sem začela delati prve korake pri ORF in sem nato prišla k Heimat Fremde Heimat.
Novinarstvo je zame čudovit poklic, ker imaš stalno kontakte z zanimivimi in angažiranimi ljudmi. Imaš možnost opozoriti na točke, kjer se v družbi ali politiki trenutno kaj zalomi.
V oddaji Heimat Fremde Heimat so predstavljene manjšinske perspektive. Tudi redakterji in redakterke so pripadniki avstrijskih narodnih skupnosti ali ljudje z migracijsko biografijo. Zakaj so manjšinski formati pomembni?
Heimat Fremde Heimat se ukvarja z avtohotnimi in novimi etničnimi manjšinami. Nove manjšine nastanejo na primer z migracijo in nimajo enake zaščite kot avtohtone manjšine. Poročamo in sodelujemo pa tudi s seksualnimi, jezikovnimi, telesnimi manjšinami. To so pogosto manjšine, ki so le redko v medijih in redakcija je že trideset let megafon zanje. Zadnjič smo na primer poročali o osebah LGBTQIA+, ljudeh, ki zaradi novih homofobnih zakonov Viktorja Orbána migrirajo iz Madžarske.
Na splošno so manjšinski programi, kot jih delajo npr. tudi na Koroškem ali Gradiščanskem, zelo važni za jezik, pa tudi za identiteto. Čeprav niso nujno vsi slovenski mediji po mojem okusu, je le pomembno, da obstajajo. Manjšine morajo imeti možnost, da v medijih vidijo reprezentirano lastno identiteto, zgodovino in kulturo.
Kako se novinarstvo in angažma spajata v vašem delu oziroma v delu redakcije?
Naša oddaja ima drugačno nalogo kot na primer ZiB ali Kärnten Heute. Menim, da bolj zasledujemo cilj izobraževanja publike. Hočemo pokazati, kako raznolika je Avstrija, koliko različnih ljudi tu živi. Če v redakciji ne bi delali ljudje, ki se iskreno zanimajo za te tematike in imajo empatijo do njih, oddaja ne bi funkcionirala. Delamo na način, ki ljudi krepi.
Mislim, da imamo kot manjšinska redakcija tudi neke vrste privelegij, da smo lahko bolj aktivistični.
Mislim, da imamo kot manjšinska redakcija tudi neke vrste privelegij, da smo lahko bolj aktivistični.
Ajda Sticker
Trenutno delate na petdelnem nizu prispevkov »Zeig mir deine Welt« (Pokaži mi svoj svet) z osebami s posebnimi potrebami. Kako je nastala ideja za te prispevke?
Nastala je v sodelovanju s Franzom-Josephom Huainiggom, ki je bil med 2002 in 2017 s prekinitvami poslanec v državnem zboru za ÖVP. Bil je predstavnik za ljudi s posebnimi potrebami, Zdaj je že nekaj let pri ORF-u kot pooblaščenec za dostopnost.
Sodelovala sva pri oddaji za mednarodni dan ljudi s posebnimi potrebami. Važno mi je bilo, da nekdo spremlja moje delo, ki sam pripada tej manjšini. Dobro sva sodelovala in predlagal mi je, naj se srečam z ljudmi s posebnimi potrebami in oni naj mi pokažejo svoj realni svet. Predlagal je tudi, da naj kot zastopnica večine naredim samoposkuse in izkušnje in jih potem reflektiram. Meni je bila ideja zelo všeč. Mislila sem si, da se lahko pri teh prispevkih mnogo naučim in da mogoče tudi gledalci lahko na ta način najdejo drugačen dostop do tematike.
Za prispevke smo našli odlične protagoniste in protagonistke, ki želijo, da se jih vidi kot samostojne, emancipirane in inteligentne osebe.
Za naslednji prispevek, ki bo predvajan to nedeljo (19. 9.) ob 13.30 na ORF 2, sem spremljala gluhe. Z neko protagonistko sva se peljali s kolesom skozi mesto – brez problemov. Druga oseba ima psa, ki reagira na ÖGS (avstrijski znakovni jezik). Ravno sem imela tudi uvodni pogovor z osebo, ki je slepa in zelo rada igra namizni tenis.
V prvi oddaji od petih ste spremljali državnega prvaka v tenisu Nica Langmanna in študentko prava in ekonomije Christino Holmes, oba sta v vozičku. Kako ste doživeli skupni čas?
Zame je to bil zelo poseben doživljaj. Prvič v živjenju sem sedela v vozičku. Nico Langmann mi je posodil svoj drugi voziček. Peljala sva se po cesti Maria Hilf na Dunaju. Sprva naju je še spremljala kamera, potem pa sva se nekaj časa sama peljala naprej. Ljudje so naju res čudno gledali. Dobila sem občutek, da sem sirota. Občutila sem veliko nemoč in tudi neke vrste ponižanje. Ko sem govorila z Nicom, mi je rekel, da pogledov sploh ne opazi več. Že celo življenje je temu izpostavljen in se je navadil.
Christina Holmes ima mišično obolenje. Predlagala mi je, naj agiram kot njena asistentka za najin skupni dan. Menila je, da lahko na ta način dobim najboljši vpogled v to, kako njeno življenje poteka. Ona na primer zelo rada kuha, ampak sama ne more pripraviti sestavin jedi. Zato asistentki pove, kaj naj naredi. Tako sva skupaj naredili špinačni zavitek.
Niste le novinarka, temveč tudi glasbenica. Eden vaših aktualnih glasbenih projektov je duo »Duda Šaj«. Drugi del dua je glasbenica Antonia Duša Wernig. Kako je glasbena skupina nastala?
Antonia je tudi Korošica, ki pa je odraščala v Nemčiji in spoznali sva se šele na Dunaju. Povedala je, da je tudi njen oče doma iz Roža in ugotovili sva, da sva odraščali z istimi narodnimi pesmimi. Čeprav ne govori slovensko, je poznala melodije slovenskih pesmi in slovenske molitve, ker babica govori rožansko. Antonia igra dude, čelo in razne irske flavte. Živela je deset let na Irskem, kjer je kot prva ženska končala študij dud. Začeli sva skupaj muzicirati in ugotovili sva, da se dobro ujemava.
Pojeva v slovenščini, nemščini in angleščini. Prirejava stare slovenske in nemške koroške pesmi. Nikoli nisem mislila, da bom kdaj nastopala z nemškimi narodnimi pesmimi. Ampak ker sva jih interpretirali na čisto nov način, sva si jih nekako osvojili. Poleg tega je pri vsem najinem delu tudi vedno malo humorja.
Ob tem projektu sem začela igrati tudi več instrumentov. Igram ukulelo, kitaro in tudi že malo čela. Čeprav sva le dve glasbenici, sva torej že majhen orkester.
Izvirate iz zelo umetniške družine. Vaša mati Rozi Sticker je pevka, vaš oče, Marjan Sticker, je gledališčnik. Z bratom Lanom igrata v glasbeni skupini »Kafra«. Kako sta vplivala družina in manjšinski kontekst na vaše umetniško delo?
Ker sta moja starša umetnika, smo v družini vedno razmišljali bolj v kulturnih sferah. Kot otrok ni bilo vprašanje »Nogomet ali košarka?«, temveč v katerem zboru se bom udeležila, kje bom igrala flavto itd. Prvič sem nastopila v nekem muzikalu v Šentjakobu. Imela sem celo pevski solo. Brata Izidorja in mene sta starša tudi jemala seboj na zborovske turneje. Nam otrokom se je vedno posredovalo, da je umetnost nekaj važnega in dobrega. Tudi pozneje so me starši vedno podpirali v umetnosti. Zame je umetnost in posebej petje bistven del življenja. Če nekaj časa ne morem peti ali igrati kitare, opažam, da mi telesno nekaj manjka.
V kontekstu manjšine pa mislim, da so strukture, ki jih imamo, res dobre za pospeševanje kreativnih sil. Skoraj v vsaki vasi imajo lutkovne, gledališke in pevske skupine. Če kot otrok narediš dobre izkušnje z odrom in z delom v skupinah, si kasneje bolj nagnjen k nadaljevanju umetniškega dela. Zaradi tega smo koroške Slovenke in Slovenci lahko zelo aktivni na kulturnem in umetniškem področju.
Bili ste že članica raznih glasbenih ekip – od »Loco Motiv« do »Kafra«. Kako bi opisali svoj razvoj kot umetnica?
Na odru sem postala zelo samozavestna, kot najstnica to nisem bila. Zdaj uživam ob delu in se veselim, če nastopam. Pri »Kafri« se zdaj bolj osredotočam na vsebino besedil. Lepo je tudi sodelovati s profesionalnimi glasbeniki, zato lahko včasih vadimo le eno uro namesto pet. Pri projektu »Duda Šaj« pa je res lepo, da sva dve ženski, ki stojiva na odru. Veseli me tudi, da z Antonio nastopava kar s celo vrsto instrumentov. V profesionalni glasbi je to še vedno bolj redko. Če je ženska na odru, je pogosto pevka. Pri mlajši generaciji se to končno spreminja, čeprav je ženska prezenca še vedno bolj redka.
