Katharina Janoska je avtorica, literarna raziskovalka, založnica in moderatorka. Leta 2014 je ustanovila panonsko založbo »Bu&Bu«, pri kateri je izdala kuharsko knjigo. Leto navrh je objavila svojo znanstveno knjigo »Literatur von und über Roma«. Leta 2019 je sledilo delo »KriegsROMAn«, v katerem obravnava lastno družinsko zgodovino. Kot moderatorka vodi večjezično manjšinsko oddajo na ORF, ki se imenuje »Servus Szia Zdravo Del tuha«. Janoska tudi sodeluje v odboru »HÖR« (Hochschüler*innenschaft Österreichischer Roma und Romnja). Pogovor o manjšinskem aktivizmu, literaturi in zgodovini.
8. april je svetovni dan Romov in Rominj. Kaj vam pomeni ta dan in kaj pomeni za narodno skupnost?
Za narodno skupnost pomeni 8. april začetek manjšinske politike na mednarodni ravni. Leta 1971 je bil v Londonu prvi svetovni kongres Romov. Tam so se srečali zastopniki in zastopnice skupnosti iz celotne Evrope. Med drugim so določili himno ter zastavo Romov in Rominj, zahtevali pa so tudi oznako »Roma« za ljudi iz manjšine. Zame ta dan zaznamuje tudi začetek aktivizma, saj je dal impulz za številne spremembe. Na primer priznanje Romov in Rominj kot narodne skupnosti v Avstriji, to sicer mnogo let kasneje. Zaradi 8. aprila lahko ljudje moje in mlajše generacije izvajamo drugo vrsto aktivizma, ker lahko nadgradimo delo zadnjih 50 let. Letos bom tudi sodelovala v diskusiji »Next generation Roma – Vorbilder schaffen«, ki se bo osredotočila na cilje in delo romske mladine.
V čem se razlikuje avstrijsko-romski aktivizem od mednarodnega?
Težko je navesti skupne značilnosti. Romska manjšina ni homogena skupina. Že samo v Avstriji imamo toliko različnih skupin – na primer gradiščanski, madžarski, slovaški in srbski Romi in Rominje, Romi in Rominje z migracijsko biografijo, Romi in Rominje z različnimi verami, jeziki, kulturami in tradicijami. V Evropi je situacija ista, ampak seveda v večji meri.
Obstaja pa mnogo mednarodnih organizacij, ki povezujejo aktiviste in aktivistke. En primer je mladinska mreža ternYpe, ki deluje po celotni Evropi. Trenutno se izvaja tudi EU-projekt »Dream Road«, pri katerem je glavni partner slovenska organizacija RIS. Cilj je izboljšati življenjsko situacijo Romov in Rominj v EU.
Kar se tiče aktivističnega dela, smo v Avstriji v boljšem položaju kot v mnogih drugih evropskih državah. V Avstriji se borimo za centralni spomenik, za zmanjševanje predsodkov, borimo se proti anticiganizmu, ki se je v zadnjih letih v Evropi povečal. Nastopamo proti besedi »c*gan«, ki se v javnosti na žalost še vedno uporablja, in podpiramo, da zgodovine ne pozabimo in da jo tudi pripovedujemo z današnje perspektive.
Kateri so aktualni problemi Romov in Rominj v drugih državah?
Na vzhodu je situacija Romov in Rominj obupna. Še vedno prevladujeta skrajni rasizem in anticiganizem. Stigmatizacija in marginalizacija manjšine sta močno prisotni, še danes se Rome in Rominje npr. izločuje iz zdravstvenega sistema. Dostop do izobrazbe in delovnega trga je težaven. Pred nekaj meseci je mladi češki Rom Stanislav Tomášin umrl zaradi policijskega nasilja. Ta dogodek v bistvu ni izzval ničesar. Takšne stvari se dogajajo ob naši meji. Pri vojni v Ukrajini pa vidimo, da na državnih mejah prihaja do posebne vrste diskriminacije. Ljudi se vpraša, kateri narodni skupnosti pripadajo. Če se omeni Rome in Rominje, ali če imajo avtoritete vtis, da je ena oseba Rom ali Rominja, potem ta oseba ne sme prestopiti meje. To je velik problem. Norost je, da se razlikuje med »takšnimi« in »drugačnimi« begunci in begunkami.
Ste odbornica HÖR, ki je prvo mladinsko društvo avstrijskih Romov in Rominj. Kaj menite o društvu?
Zelo sem se veselila ustanovitve tega društva. V Avstriji je že dolgo obstajala želja in zahteva po romskem mladinskem društvu, toda nekako ni uspelo, da bi se združile prave osebe. Ko so me poklicali in povabili k sodelovanju, sem bila zelo počaščena, da lahko postanem del odbora. Zelo cenim odbornike in odbornice in lepo je videti, s kakšno zagnanostjo se mladi Romi in Rominje lotijo dela. Nimajo strahu javno živeti svojo identiteto in zahtevati konkretne stvari od politikov in političark. Romski aktivisti in aktivistke prejšnjih generacij so se bolj bali rasizma, saj je bil zelo prisoten. Napadi, kot na primer bombni atentat Franza Fuchsa, so povzročili retravmatizacijo. Mislim, da sta moja generacija in sedanja generacija romske mladine že veliko bolj sproščeni. Imeli smo možnost pridobiti samozavest, saj nismo bili v stalnem soočenju s strahom za preživetje.
Kakšen pomen ima za vas vaš romski jezik (ang. Romani language)?
Večjezičnost je zadnja leta na Gradiščanskem spet pridobila relativno visoko vrednost. Moj dedek je še obvladal romski jezik, toda na žalost meni jezika niso posredovali. Številni iz moje generacije se znajdejo v tej situaciji. Verjetno so imele družine strah pred stigmatizacijo, jezik pa je identifikacijska značilnost, za kulture in še posebej za manjšine. Dejstvo, da se je preko manjšinskega šolskega zakona romski jezik sprejel v učni načrt in da se jezik zdaj lahko poučuje in uči, je zelo pomembno. Sploh, če se zavedamo tega, da grozi, da bo romski jezik izumrl. Spodbujanje razvoja tega jezika je zame eden najpomembnejših projektov.
Ste avtorica knjige »Literatur von und über Roma: Unterschiede und Gemeinsamkeiten«, ki obravnava načine opisov Romov in Rominj v literaturi.
V klasični nemški literaturi se Rome in Rominje v glavnem opiše kot štiri tipe: vedeževalka, zapeljivka, obstranec in bajno bitje. Večina ljudi je še vedno doraščala s sliko »c*ganov in c*gank«. Ta beseda se asociira z liki kot Carmen, Esmeralda, stara vedeževalka, hudičev violinist itd. Vedno je v teh predstavah nekaj mističnega in magičnega. Če beremo fiktivno literaturo, naj se zavedamo, da gre za izmišljeni svet. Problem je, da ljudje zaradi nevednosti še danes resno jemljejo tak opis Romov in Rominj. Isti problem imamo tudi v kolonialni literaturi – npr. v »Heart of darkness«. Vzrok za te opise je nevednost avtorjev in avtoric, ki se združi s fantazijo in lastnimi poželenji. Manjšina je bila vedno potisnjena na rob, nihče se ni trudil, da bi zares spoznal člane in članice skupnosti ali raziskoval realno situacijo. Romi in Rominje pa tudi dolgo niso imeli lastnega glasu v javnosti. Tudi če so se javili, jih nihče ni poslušal in ni bilo mogoče razjasniti zadeve.
Kakšen odnos imate do zgodovine manjšine, kot se jo nasplošno predstavi, npr. v šolah?
Zgodovine Romov in Rominj nikoli niso pripovedovali Romi in Rominje sami, zato zgodovinska pripoved ni bila avtentična. Primer tega je zgodovina Romov in Rominj na Gradiščanskem, kjer živijo od 16. oz. 17. stoletja dalje. Večina jih je prišla iz Madžarske in Romunije. Živeli so v različnih naseljih, občinah in krajih na Gradiščanskem. Bili so popolnoma integrirani oz. že asimilirani. Otroci so obiskovali šole, bojevali so se v prvi svetovni vojni, imeli so lastniško posest, delali so v kmetijstvu itd. Pred svetovno gospodarsko krizo se je mnogo ljudi izselilo iz Gradiščanske. Po začetku krize so se vrnili, spet prevzeli delovna mesta v kmetijstvu in številni Romi in Rominje so postali brezposelni. Leta 1933 je potekala konferenca, na kateri so gradiščanski župani diskutirali, kaj naj storijo z »bremenom«, kot so označili Rome in Rominje. Njihova zamisel je bila, da bi jih izgnali, odpeljali na neki otok. Tajno pa je že (tedaj poznejši) deželni glavar Tobias Portschy načrtoval masivno ubijanje Romov in Rominj. V času nacionalsocializma se je 90 % avstrijskih Romov in Rominj ubilo.
Kakšna je bila situacija gradiščanskih Romov in Rominj v času nacionalsocializma?
Od 10 % preživelih jih je mnogo šlo na Dunaj, »v anonimnost«. Glede rasizma in stigmatizacije se namreč nič ni spremenilo. Potem so si na Gradiščanskem izmislili »pusto romantično« fikcijo s tabornim ognjem, golažem in glasbo, da bi spodbudili turizem. Naenkrat so bili »c*gani in c*ganke« spet nekaj pozitivnega – ampak le za turiste in turistke. Nobenega ni zanimalo, da se je manjšino še vedno diskriminiralo in odrivalo na rob krajev v neke barake. Seveda so obstajali tudi potujoči trgovci in trgovke kot v vsaki narodni skupnosti in deželi. Toda če danes na Gradiščanskem nekoga iz večinskega prebivalstva vprašaš, kakšne spomine ima na Rome in Rominje, potem reče: »Spomnim se, kako so prišli z njihovimi vozovi in nekaj prodajali. Vedno so nas svarili: »Držite se stran – ti so kriminalni! Oni kradejo!« To so spomini, ki prevladujejo na Gradiščanskem. Avtentične zgodovine pa v knjigah ne najdeš. Vse, kar najdeš, so predsodki, predsodki, predsodki. S tem se moramo ukvarjati še danes. Treba je torej zdaj pripovedovati pravilno zgodovino in spremeniti mišljenje ljudi.
Sami ste doraščali na Gradiščanskem. V knjigi »KriegsROMAn: Die Geschichte einer Familie« obravnavate vašo družinsko zgodovino. Zakaj ste se odločili zapisati to zgodbo?
S knjigo sem želela pripovedovati zgodbo moje družine, ki je tudi zgodba romske družine. Moj praded je bil Rom ter Jud in se je moral bojevati za naciste, ker je bil tudi Madžar. Na Madžarskem so vpoklicali Rome in tako so se izogibali koncentracijskemu taborišču. Moj praded je potem prišel v rusko vojno ujetništvo. Zaradi tega je razvil skrajno sovraštvo do komunizma. Družina je potem živela pod komunistično oblastjo na Češkoslovaškem. Moj stari oče tudi nikoli ni pristopil h komunistični stranki. Bil je glasbenik in imel je posebno dovoljenje, s katerim je lahko potoval na zahod. Grozili so mu: »Pristopi k partiji in naredi fotografije o vojaških ustanovah zahoda, sicer prideš v tovarno za gumbe in otroci ne smejo končati šole.« Moj stari oče se je odločil za beg. Leta 1972 je tudi družina zbežala s pregrajenim avtom in se skrila pod zadnje sedeže. Tako so prispeli v Avstrijo. Druga zgodba pa je, da je bil moj stari oče po materini strani član NSDAP. Ni bil ideološki nacist, ampak skrajni patriot in skrajno naiven. Bojeval se je v grški četi in je to tudi opisal v svojem vojaškem dnevniku. V knjigi opišem usode teh dveh družin do točke, ko se združita. Gre za učinke in vzroke, za pretekla dejanja in posledice, ki so še vedno prisotne. Gre pa tudi zato, da je zgodba avtentična.
