O Marii Stromberger smo govorili z zgodovinarjem Haraldom Walserjem, avtorjem knjige »Ein Engel in der Hölle von Auschwitz – Das Leben der Krankenschwester Maria Stromberger«
Medicinska sestra Maria Stromberger je bila izjemna osebnost ne le avstrijskega odpora proti nacionalsocializmu, temveč celotnega nemškega govornega območja. Izvirala je iz Koroške, najstniška leta je preživela pri sestri v Gradcu, nato pa je na domačiji v Motnici | Metnitz do smrti negovala mater in očeta. Po njuni smrti se je leta 1937 začela šolati za medicinsko sestro. Ob delu v bolnišnicah v Celovcu in Lienzu je od dveh ranjencev izvedela za grozodejstva nacionalsocialističnega osvajanja evropskega vzhoda, za neverjetni obseg zločinov proti človečnosti.
Ko je slišala za to, je poklicala sestro v Gradec in ji dejala, da si ne more predstavljati, da bi bilo to res, a če je res tako, se želi sama prepričati o tem in po močeh pomagati. Tako se je javila za medicinsko službo v nemškem koncentracijskem taborišču na Poljskem. Najprej je kot medicinska sestra delala v taborišču Königshütte, danes Chorzow v bližini Auschwitza, nato pa v samem Auschwitzu. Že v Königshütteju je od dveh jetnikov iz Auschwitza, ki sta zbolela za tifusom, med njunimi vročičnimi blodnjami izvedela za množične smrti v plinskih celicah in krematorije. Ko je taboriščnika vprašala, ali je res, kar sta govorila med blodnjami, sta se tadva najprej zelo prestrašila, nato pa potrdila resničnost slišanega in ji zabičala, da ne sme tega nikomur povedati, sicer čaka smrt tako njiju kot tudi njo. Maria Stromberger se je zatem prijavila za službo višje medcinske sestre v Auschwitz, ki jo je nastopila 1. oktobra leta 1942.
Že prvega dne službe je bila priča samomoru jetnika, ki se je zagnal v elektrificirano bodečo žico okoli taborišča. Ob tem prizoru je Maria Stromberger omedlela, kar ni ušlo pozornosti taboriščnikov. Maria Stromberger je imela med medicinskimi sestrami v Auschwitzu najvišje poklicne kvalifikacije in je postala njihova predstojnica. Taboriščnikom ni ušlo, da je Maria iz drugačnega testa kot preostalo osebje koncentracijskega taborišča Auschwitz. Odporniško gibanje v Auschwitzu, ki sta mu pripadala recimo Avstrijec Hermann Langbein in poznejši poljski premier Józef Cyrankiewicz, je kmalu po njenem prihodu navezalo stik z Mario Stromberger.
Ko je odposlanec odpora v Auschwitzu Mario previdno vprašal, ali bi jim bila pripravljena pomagati, je odvrnila, da je samoumevno, da jim pomaga. Ta pomoč odporu v Auschwitzu je bila pravzaprav tihotapljenje pričevanj o grozotah v uničevalnem taborišču, pa tudi mnoga manjša dejanja v pomoč bližnjemu. Maria Stromberger je bila razočarana nad povojno Avstrijo, v kateri so nekdanji nacisti zopet zasedli pomebna mesta v družbi, resignirala je in leta 1957 umrla v predarlskem Bregenzu.
Edini kraj, ki na Koroškem ohranja spomin na osebnost Marie Stromberger, je samostan sester reda Dragocene krvi v Vernberku. Redovnice so vedele, da so bili iz gradu Vernberk, nekdanje graščine Khevenhüllerjev, med drugo svetovno vojno v okviru takoimenovane Akcije T4 v smrt poslani duševno bolni. Tej sramoti so želele redovnice pod idejnim vodstvom sestre Andreas nasproti postaviti zgled Marie Stromberger. To so leta 2016 storile z dvojezičnim spominskim obeležjem znotraj arkadnega dvorišča, vidnim na spodnji sliki.
To obeležje je oblikovala umetnica Nežika Novak.
Kaj sami štejete za največjo zaslugo Marie Stromberger?
Harald Walser: Njena dejavnost je imela velik pomen za odporniško gibanje na Poljskem, saj je Maria Stromberger pomagala pri tihotapljenju orožja in razstreliva. Morda še bolj pomembna za taboriščnike pa je bila njena čustvena opora. Mnogi preživeli taboriščniki, s katerimi sem se v zadnjih tridesetih letih pogovarjal o Marii Stromberger, so posebej poudarili pomen empatije, ki jim jo je nudila v okolju suspenza človečnosti. Nekateri med temi taboriščniki, s katerimi sem govoril, so povedali, da ne bi bili živi brez nje, vsi pa so se spominjali njene dobrote. Eden jo je imenoval zvezda v temi, drugi pa angel sredi pekla Auschwitza, kar je tudi dalo naslov moji knjigi.
Kako in kdaj ste sami prvič slišali za Mario Stromberger?
Leta 1983 sem se ukvarjal z raziskovanjem odpora nacionalsocializmu na Predarlskem, pa tudi s preganjanjem nasprotnikov NS režima. Med raziskavami sem prebral pričevanje o Auschwitzu Hermanna Langbeina, ki je v svoji knjigi »Menschen in Auschwitz« Marii Stromberger posvetil več strani. Z njim sem navezal stik, preko njega pa tudi z drugimi taboriščniki. Lahko rečem, da me od tedaj fascinira osebnost Marie Stromberger in vedel sem, da ji bom slej ko prej namenil biografijo.
Kako je Marii Stromberger sploh uspelo pričevanja jetnikov spraviti iz uničevalnega taborišča Auschwitz?
Po eni strani je to omogočila Poljakinja, ki je kot civilna uslužbenka delala v SS-ovski kantini v Auschwitzu. Ta je vzdrževala vezi s poljskim odporniškim gibanjem v Krakovu. Po drugi strani je Marii Stromberger njena služba višje medicinske sestre dovoljevala precejšnjo svobodo gibanja po taborišču. To svobodo gibanja je izkoristila za tihotapljenje pričevanj iz taborišča. Pri tem je šlo za srečanja s kontaktnimi osebami poljskega odpora, ki jim je predajala dokumente in pričevanja taboriščnikov. A tudi novice odporniškega gibanja v Krakovu so preko nje dosegle taboriščnike v Auschwitzu.
Zakaj tako malo ljudi ve za Mario Stromberger in zakaj bi jo morali poznati?
To je v mojih očeh škandal, ki je po svoje tipičen za povojno Avstrijo. Maria Stromberger ni sodila v koncept obnove Avstrije po drugi svetovni vojni. Znotraj tega koncepta rdeče-črne koalicije so si med seboj porazdelili vplivna območja znotraj celotne družbe in države.
Maria Stromberger je bila v strankarskem smislu nepolitična, lahko bi rekli celo politično naivna, predvsem pa je strankarska politika ni zanimala. Bila je verna kristjanka, ki jo je nekdanji taboriščnik opisal kot pobožno žensko brez pobožnjaštva. Po vojni zaradi prestanega ni mogla opravljati službe medicinske sestre, bila pa je tudi zelo resignirana spričo vračanja nekdanjih nacistov na pozicije družbene in politične moči. Do smrti je opravljala službo pomožne delavke zapisničarke v nekem predarlskem podjetju, s čimer se je preživljala. Odgovor na vaše vprašanje je skratka v tem, da se ni skladala s konceptom povojne Avstrije. Edino združenje, ki se je po vojni spomnilo Marie Stromberber, je Zveza preživelih taboriščnikov, ki si je zelo prizadevala, da bi Maria Stromberger prišla do časti, ki si jo zasluži. Imenovali so jo za častno članico Zveze preživelih taboriščnikov in jo kot tako imenovali v upravni odbor Zveze. Na Poljskem je uživala velik ugled in časti, v Avstriji pa je bila celo zaprta z nekdanjimi nacisti, ker je bila osumljena umorov jetnikov v Auschwitzu. Iz zapora, kjer je preživela šest mesecev, ji je uspelo priti izključno zaradi posredovanja poznejšega poljskega premiera Józefa Cyrankiewicza.
Maria Stromberger je redek pozitiven zgled za človečnost v nacionalsocialistični diktaturi.
Harald Walser
Meseca oktobra ste svojo knjigo, biografijo Marie Stromberger z naslovom »Ein Engel in der Hölle von Auschwitz« na Koroškem predstavljali v Celovcu in v Vernberku. Kakšne so bile reakcije navzočih?
Dobre, a tudi polne zmajevanja z glavo, kako je mogoče, da ta izjemna ženska do danes s strani uradne Avstrije ni bila deležna časti, ki bi si jo zaslužila. Maria Stromberger je izjemna pojava znotraj pripovedi o odporu proti nacionalsocializmu v Avstriji.
Tudi zvezne dežele, v katerih je živela, torej Koroška, kjer je bila rojena in preživela otroštvo, Štajerska, kjer je preživela najstniška leta, in Predarlska, kjer je po vojni živela do smrti leta 1957, bi lahko kaj ukrenile, pa doslej niso. Morale pa bi ukrepati zaradi tega, ker je Maria Stromberger eden redkih pozitivnih zgledov za človečnost in državljanski pogum Avstrijk in Avstrijcev v času nacionalsocialistične diktature.
