Nesebična pomoč Jožka Hudla: Integracija brez jezika ni možna

Jožko Hudl: Ko sem se upokojil, me je včasih kdo od znancev prosil za pomoč pri učenju. Potem pa se je leta 2015 pojavilo begunsko vprašanje, s tem pa so se začele v naših krajih tudi debate, saj naj bi begunce porazdelili po občinah. Sprva so želeli za­preti »kasarno« v Pliberku in v njej nastaniti begunce, kar pa je prineslo veliko bojazen in odpor. 

Nastal je torej dom za begunce, kjer je bivalo približno 80 moških. Nekateri domačini so želeli pomagati, predvsem se je angažirala Marija Toljić in jaz sem ji rekel, da bi begunce samo lahko poučeval nemščino. Pa smo začeli, v domu smo imeli tablo, občina pa nas je podprla s tiskanjem gradiva. Na tečaje je hodilo tudi do 40 oseb. Trudili smo se, da bi domačinom odvzeli strah, tako je Imke Logar-Thiessen poleg drugih aktivnosti nekoč z begunci pripravila tudi tridnevni projekt. Na prvi dan med gledalci ni bilo obiskovalcev iz okolice, drugi dan jih je bilo že malo več, tretji dan pa je bila dvorana že precej polna. Tako se je nezaupanje poleglo.

Nekateri so se takoj želeli integrirati. Med njimi je bil Taher Jafari iz Afganistana, ki se je kmalu pridružil gasilcem, zaključil glavno šolo, se izučil za trgovca v Zadrugi, naredil šoferski izpit in bil tam tudi zaposlen. Da bi dobil azil, so ga na Dunaj spremljali predstavniki pliberške občine, med njimi podžupan Daniel Wrießnig. Nekateri prišleki so se res hitro učili. Imel sem učenca Furqana iz Kabula, ki se je izredno pridno učil nemščino in si sestavil kar štiri debele mape glagolskih oblik. Pozneje je celo študiral. Kdor si nekaj res želi in je vztrajen, lahko uspe. Za marsikoga pa je bilo zelo težko, saj so bili nekateri brez izobrazbe ali poklicnih izkušenj. Ljudje iz Afganistana, Irana in Sirije so se pogosto najprej morali šele naučiti našo pisavo, torej latinico.

S poukom smo začeli decembra 2015, poučevali pa vse do marca 2020. Vse sem natančno dokumentiral, saj so begunci, ki so zaprosili za azil, morali pred sodnika na Dunaju in so potrebovali potrdilo, da so obiskovali tečaj nemščine. 

Imam individualni pouk, obiskujejo me učenci, ki se jim včasih zatakne pri nemški slovnici, pa tudi odrasli iz Slovenije in Hrvaške, ki so na Koroškem dobili zaposlitev. Slovenščino pa se učijo posamezni odrasli iz naših krajev, kot npr. direktor Zadruge, ki vztrajno dela in je velik zgled drugim prebivalcem.