Hildi in Vinko Wieser sta se nekaj let pred upokojitvijo odločila za novo pot: mestno življenje sta zamenjala za kmetovanje na osami v Karavankah. Zdaj vodita edino še stalno naseljeno posestvo v Strugarjah.
Hildi Wieser: Odraščala sem kot deveti, torej najmlajši otrok Kropivnikove družine v Brodeh. Ko mi je bilo sedem let, je umrl oče, pri trinajstih pa še mama. Nisem želela zapustiti rodnega kraja in sem ostala pri družini Malle, kjer so imeli že pet deklet, pa so sprejeli še mene kot rejenko.
Poročili ste svojo prvo ljubezen.
Hildi Wieser: Po glavni šoli v Borovljah sem se učila za trgovko in spoznala Vinka. Precej mlada sem dobila prvega otroka, sinu pa je sledila še hčerka. Dom smo si ustvarili v Celovcu, kjer sva z Vinkom nameravala tudi ostati. Navadila sva se na ravnino, jezero, v službo sem se rada vozila s kolesom, vse je bilo pri roki … Po 30 letih pa je prišlo do preobrata. Vinko je nepričakovano podedoval kmetijo svojih staršev.
Vinko Wieser: Imela sva svoje življenje, najina »žlica« je bila polna, zato s tako spremembo nisva računala.
Ta novica je seveda spremenila življenje.
Hildi Wieser: Za nekaj se je treba odločiti, sem razmišljala. Imela sva že dva vnuka, tretji pa je bil na poti. Pa sem si mislila, da imava odgovornost tudi za naslednje rodove, da jim ne smeš preprečiti možnosti do samoohranitve. Hkrati pa me je ta sprememba prestrašila, saj sva bila vajena drugačnega življenja. Včasih sem se spraševala: Ljubi bog, le kako bo to?
Odločila sta se za življenje na odročni kmetiji.
Hildi Wieser: Prijeli smo za delo. Začeli smo »trgati« in popravljati staro ter postavljati novo. Bilo je veliko dela. Sprva sem še mislila, da bom vseeno več v Celovcu, da bom imela še čas za jezero in za mesto, ko pa si enkrat tukaj, se zaveš razdalje, dan je pa ob delu kar hitro mimo.
Vinko Wieser: V Strugarjah smo edina kmetija, ki je še stalno naseljena in še ima živino. Redimo govedo, ovce, prašiče in kokoši.
na obnovljeni kmetiji.
Namesto upokojenca sta postala kmeta.
Hildi Wieser: Pravzaprav sva še enkrat začela znova, kar včasih ni bilo enostavno. Če ti tukaj česa zmanjka, ne moreš na hitro skočiti do trgovine, zato moraš imeti precej polno shrambo. Da je na kmetih dosti dela, pa sva vedela in tega sva tudi navajena.
Kaj pa sta naredila za svojo dušo, da se je bilo laže privaditi novemu življenju?
Hildi Wieser: Ker sva bila vajena živeti sama, sva si postavila majhno hišico ob stari kmečki hiši, kjer sta bivala Vinkova mama in brat Stanko. Seveda pa se še vedno za krajši čas rada odpeljem v Celovec. Vsaj enkrat na teden grem na jogo, privoščim si dober zajtrk, kupim, kar potrebujem, potem pa se opoldne vrnem domov. Zdaj smo samooskrbniki, torej imamo svoje meso, pridelek z vrta, sama tudi pečem kruh. Veseli me, da vem, da jemo živila brez kemičnih dodatkov ali antibiotikov. Sicer pa uživam tudi na sprehodih v okolici in na morju, kamor greva vsako leto za nekaj dni.
Vinko Wieser: V veliko veselje so mi starinski avtomobili, motorji, žage, kosilnice in druge naprave. Rad jih sam popravljam. Kmečka dela so me vedno veselila. Že pri 16 letih sem z motorno žago delal v gozdu. Veliko sem se naučil pri opazovanju drugih. Res pa je, da je kmetovanje na osami veliko bolj naporno že samo zaradi odročnosti.
Kaj vaju je naučila ta življenjska izkušnja?
Hildi Wieser: Ugotavljam, da starši predolgo držijo vse v svojih rokah. Velikokrat nasprotujejo spremembam, potem pa so otroci tudi že v letih …
Nekoč so bile družine velike, kako pa zdaj le dve osebi oskrbujeta celo kmetijo?
Hildi Wieser: Ko smo popravljali kmetijo, so nam na pomoč priskočili sorodniki. Tako še vedno včasih organizirava delovno akcijo, pa pridejo vnuki, otroka, sorodniki, prijatelji. Pomagajo nama npr. pri čiščenju pašnika na planini. Najprej malo delamo, potem pa skupaj kaj pojemo in kakšno rečemo. Ljudje se veselijo, ker naredijo kaj dobrega za naravo, pa tudi za naju. To je lepo, je posebno vzdušje.
