Nenadoma prijatelji niso več imeli časa

Sonja Kölich je bila stara komaj enajst let, ko se je njena družina leta 1975 udeležila demonstracije proti ugotavljanju manjšine v Pliberku (črno-bela slika na desni). Pravi, da nima posebnih spominov na to demonstracijo, bolj se ji je v spomin vtisnila tista leta 1976 na Dunaju, kjer so sodelovali tudi slovenski študenti in študentke s transparentom, na katerem je pisalo: »Ne damo se preštevati.« Spominja se tudi občutkov strahu in negotovosti – na primer, ko so parkirali avto in se nato zadnje metre do demonstracije ali slovenske prireditve odpravili peš. Včasih si opazil, da si nekdo zapisuje registrsko tablico. »Starša sta rekla, da so to ljudje iz tajne službe. Psihološko je bil to velik pritisk – za otroke manj, za starše pa toliko bolj,« pripoveduje Sonja Kölich.

To postane še bolj razumljivo, ko spregovori o življenjski zgodbi svojih staršev in prednikov. »V naši družini se zrcali usoda koroških Slovencev v minulem stoletju – od pregona do upora,« razmišlja. Njen dedek je bil Urh Kelih, po domače Meležnikov iz Sel. Skupaj z enajstimi drugimi koroškimi Slovenci in Slovenko je bil 29. aprila 1943 obglavljen v dunajski Sivi hiši, ker je podpiral dezerterje, ki so se skrivali v selskih gozdovih. Prababica Angela Travnik je bila umorjena v Auschwitzu. Sonjin oče Mirko Kölich (Kelih), rojen leta 1941, je bil zaposlen pri železnici. Poročil se je z Zaliko Prušnik, hčerko partizana Karla Prušnika – Gašperja. Del materine družine je bil med vojno pregnan v nemški rajh, babica, v sedmem mesecu noseča z Zaliko, pahnjena v gestapovski zapor v Celovcu. Sonja Kölich občuduje svoje starše, ki so spregovorili o teh težkih časih: »To je zelo olajšalo celjenje travm.«

Družina – mama Zalika, oče Mirko ter hčerki Sonja in Maja – je nekaj let živela v stanovanjskem bloku avstrijskih železnic v Celovcu. »Ko so sosedje izvedeli, da obiskujem Slovensko gimnazijo, je bilo konec prijateljstev. Občutila sem, da starši otrok v bloku nočejo, da bi se njihovi otroci družili z deklico, ki hodi v to šolo. Nenadoma prijatelji niso več imeli časa,« se spominja. Zapomnila si je tudi verbalni napad sosede: »Ko smo se po obisku tete pred stanovanjem poslavljali v slovenščini, so se odprla vrata in iz sosednjega stanovanja je odjeknilo: ‘Ihr Tschuschen, schleichts eich obe über die Karawanken!’«

Takrat si je Slovenska gimnazija še delila prostore z gimnazijo na Lerchenfelderstraße, pouk pa je potekal popoldne, ko so dijaki nemške gimnazije že odšli domov. »Leta pozneje sem se pogovarjala z Gerhardom Pilgramom, dolgoletnim vodjem UNIKUMA, ki je obiskoval lerchenfelderco. Povedal mi je, da so o dijakih Slovenske gimnazije in koroških Slovencih imeli predstavo, da smo manjvredni ljudje,« pripoveduje Kölich. Takšen je bil odnos do koroških Slovencev v tistem času.

Po maturi na Slovenski gimnaziji se je Sonja preselila na Dunaj, kjer je študirala prevajalstvo (angleščino in italijanščino) ter tudi na Ekonomski univerzi. »Mogoče sem želela tudi malo pobegniti iz Koroške – vsega je bilo malo preveč,« pravi. Veliko je delala, da si je lahko financirala študij, ki ga je tudi uspešno zaključila. Kar 26 let je bila zaposlena pri računalniškem podjetju Hewlett-Packard (HP), kjer je skrbela za komunikacijo in marketing. Ko je podjetje po padcu železne zavese širilo dejavnost na vzhod, je sodelovala pri vzpostavitvi novih podružnic in uvajanju sodelavcev. »Slovenščina mi je pogosto odpirala vrata – že če sem znala koga pozdraviti v maternem jeziku, je to pomagalo.« Skoraj vsak teden je bila službeno v drugem mestu, obiskala je številne države vzhodne in južne Evrope. Dobro se spominja trenutka, ko je ugotovila, da takega življenja ne želi več: »Nekega jutra sem se zbudila v hotelu in nisem vedela, ali sem v Pragi ali v Varšavi.« Takrat se je preusmerila in prevzela vodenje vodenje komunikacijskega oddelka pri HP Avstriji na Dunaju.

Na Dunaju je spoznala moža Petra, po rodu Zgornjeavstrijca. Po rojstvu otrok – Neve (22) in Sama (21) – je zmanjšala delovni obseg in več delala od doma. »Ko sta otroka odraščala na Dunaju, sem si mislila, da bi bilo lepše, če bi lahko odraščala v dvojezičnem okolju,« pravi. Družina se je preselila v Celovec, kjer sta otroka obiskovala vrtec Sonce, nato dvojezično Ljudsko šolo 24 in maturirala na Slovenski gimnaziji. »Želela sem, da bi obiskovala slovensko šolo, in to željo smo uresničili.« Zanjo je zelo pomembno, da se v družini ohranja slovenščina: »Še posebej, če pomislim, kaj vse so morali moji predniki pretrpeti za to.« Sonja Kölich je v letih pred upokojitvijo zamenjala delodajalca in se zaposlila pri koroški diakoniji. »Iz ameriškega podjetja sem prišla v cerkveno podjetje. Bilo je več emocij in manj procesov. Če sem šla v ustanove in sem videla, kako lepo oskrbujejo kliente in jim omogočajo dostojno življenje, sem bila večkrat ganjena. Moj horizont se je zelo razširil, ker imaš občutek, da delaš nekaj smiselnega.

Sonjo Kölich sem vprašal, ali znamo koroški Slovenci svojo manjšino dobro razložiti, komunicirati v širši javnosti? »Dobro bi bilo, če bi strnili svoje moči, se združili. Ali da bi se bolj zavedali svojih zaveznikov. Nismo sami, mnogo je nemško govorečih, ki so na naši strani. Tega bi se morali bolj zavedati,« odgovarja. Z družino je bila na smučarskem dopustu v Alta Badiji na južnem Tirolskem. »Tam so bile mlade mamice, ki so z otroki govorile v ladinščini, v tem starem retoromanskem jeziku, in ladinščina je tudi v javnosti zelo prisotna. Trojezičnost je v tej regiji samoumevna in mislila sem si, kako lepo je to, če se za večjezičnost ni treba vedno boriti.« Sonja Kölich pripoveduje, da tam ladinščino, jezik 30.000 govorcev, proaktivno promovirajo na družbenih omrežjih in spodbujajo ljudi, da bi spet govorili ladinsko. Na Koroškem še danes mnogi ne vedo nič o manjšini. »Ko smo kupili kuhinjo, sta nam jo postavila dva fanta iz zgornje Koroške. Vprašala sta me, v katerem jeziku se pogovarjam z otroki. Ničesar nista vedela o drugem deželnem jeziku. Nista imela pojma, kaj bi to bilo.« 

Manjšino je treba razložiti, kot manjšina moraš biti zanimiv in ne samo žrtev. Morda bi se ljudje začeli zanimati tudi za svoje korenine, tudi tisti, ki so slovenščino že izgubili. »Manjšini manjkajo tudi skupni narativi. Če se sami ne strinjamo o tem, da je bil partizanski upor na Koroškem predpogoj za podpis državne pogodbe in s tem pomemben za vso Avstrijo, bo težko. Kako naj nas potem ljudje, ki se z manjšinsko tematiko ne ukvarjajo, razumejo?«