»Največje bogastvo so otroci in družina«   

Ko sem minuli petek, 21. novembra, obiskal Katarino Borotschnik na njenem libuškem domu v neposredni bližini Matjaževe Pece, da bi ji kot nekdanji sosed čestital za 90. rojstni dan, je bilo, še preden sem vstopil v hišo, takoj čutiti: v njenem kraljestvu vlada pristno domače vzdušje, neodvisno od tega, ali se kaj praznuje ali ne. 

Zato me tudi ni presenetil njen spontan odgovor na vprašanje, kateri dogodki so bili zanjo najlepši v njeni dolgi življenjski dobi? »Ko smo kot družina skupaj živeli, si pomagali in si veselje sami naredili.« Na vprašanje, kaj ji pomeni bogastvo, pa je odgovorila: »Ni potrebno, da si bogat. Bogastvo ti ne prinese samo sreče. Bogastvo je, da imaš zdrave otroke in da ti pomagajo. Najbolj ponosna sem na otroke in da smo ena velika družina.« 

Katarina Borotschnik se je rodila 21. novembra 1935 pri Čemru v Podpeci. Njena mama Ana, rojena Polanc, poročena Linče, se je rodila v Koprivni in »ji ni bilo treba hoditi v šolo, ker je bilo predaleč«, kot je slavljenka zapisala v svojem prispevku za knjižno serijo »Tako smo živeli«. Kljub temu se je naučila pisati in brati, prav tako pa je svojim otrokom posre­dovala ljubezen do slovenskega naroda in jezika. Oče slavljenke Jože Linče je bil rojen v Homelišah pri Šentlipšu in je od mladega delal v gozdu. Z Ano se je poročil leta 1933 in imela sta skupaj šest otrok. Pred zakonom prvorojeno Heleno, ki jo je Jože Linče vzel za svojo. Pri Čemru so se poleg slavljenke ter polsestre Helene še rodile Mici, por. Brežjak, Johi, ki je umrl 10 let star za zlatenico, in  Nanči, por. Korpitsch – dokler se niso leta 1937 preselili v Zagorje k Opetniku. Tam sta se rodili še hčerki Pavla, por. Auprich, in Gretka, por. Wutte, ki še vedno živi na Opetnikovi kmetiji. Katarina in njena sestra Gretka sta tudi edini od vseh otrok, ki še živita.

Čeprav ni bilo denarja, ker je bil oče sam za zaslužek, družina pa velika, se slavljenka z veseljem spominja svojih otroških in mladostnih let. Doraščala pa je tudi v času, ko je divjala vojna in je bilo prepovedano govoriti slovensko in ko je moral oče na fronto. In ko so nacistični rablji odpeljali starejši sestri Heleno in Mici v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. 

»Tistega dne ne bom pozabila,« pripoveduje njuna sestra Katarina. »Sestri sta šli na njivo žet pšenico. Bila sem še doma, ko so prišli nemški žandarji in vprašali, kje sta Leni in Mici. Rekla sem, da na njivi žanjeta. Šli so naravnost na njivo ponju. Morali sta takoj z njimi. Vsi smo se jokali. Leni pa je rekla: Mama, kakor daleč naju bodo odpeljali, tako daleč prideva nazaj.« In sta se skupaj z očetom srečno vrnili iz vojne. Mama je šla tudi na pogreb Peršmanove družine. »Ko smo bili še pri Čemru, so Peršmanovi bili naši sosedje. Na pogrebu je bilo sedem krst in 11 mrličev.«

Po vojni je prišel čas, ko si je slavljenka Katarina ustvarila tudi družino. Leta 1960 se je poročila s Francem Borotschnikom iz Podkraja, v neposredni soseščini Ludranta, kamor se je že leta 1949 poročila njena polsestra Helena. Z možem Francem sta si v Zgornjih Libučah ustvarila lasten dom in družino z otroki Zalko, Andrejem, Cilko in Trezko, pred zakonom pa se je rodila Marica. Njeno rojstvo je bilo vse drugo kot lahko: po več urah je šele četrta oseba bila pripravljena, da pelje njeno bodočo mamo z avtom v Železno Kaplo v porodnišnico. Katarina Borotschnik je ustvarila tudi več kot 100 pesmi, ker je »mož rad gledal televizijo, meni pa je to šlo na živce«. Njen mož je prerano umrl leta 1999, »poročiti pa se nisem spet hotela. Zaobljubila sva si, da si bova ostala zvesta do smrti – in po smrti.«