Najlepša novica v mojem življenju je bila, da sem premagala raka

Margaretha Jantschgi: Rodila sem se pri Kučniku na Radišah, od koder je bila moja mami Elisabeth Mickl. Imela sem šest let starejšega brata. Oče in mami sta se spoznala v Celovcu v gostišču Steirerhof, kjer je mami čistila sobe, oče pa je delal v hlevu. Bil je iz Zgornje Dravske doline in si je želel veliko in slavnostno poroko, a se mu želja ni uresničila. Očeta so zaradi plakatiranja zaprli, v zaporu je zbolel za tuberkulozo in izpustili so ga šele tik pred smrtjo. Na smrtni postelji je poročil mami. Očeta se ne spomnim, v spominu mi je ostalo samo, kako so krsto nesli iz hiše. 

V šoli je veljal le Hitlerjev po­zdrav. Nekoč v pozdrav nisem dosti dvignila roke, samo zamahnila sem z roko, kar je učitelja Mairitscha tako ujezilo, da sem za kazen morala petdesetkrat napisati Heil Hitler. Spomnim se, kako so odpeljali več ljudi. Živeli smo v kajži pri Šuberniku. Najbolj se spomnim, kako so nekega jutra odpeljali Šubernikovo mamo. Ruto si je potegnila globoko v obraz, solze so ji tekle po licih, v slovo nam je pokazala rožni venec, ki ga je držala v eni roki, v drugi pa je imela svojo torbico. Samo to je vzela na pot in se ni več vrnila. Po deportaciji Šubernikov je mami skrbela za živino, ki je ostala v hlevu.

Mami se je od očeta nalezla bolezni. Imela je tuberkulozo na grlu in ni mogla več požirati. Oskrbovali so jo sosedje. Neko nedeljo je k njej prišel župnik Ludvik Jank. Ko je prišel iz sobe, mi je rekel: »Zdaj bo mami umrla, ti boš pa k meni prišla.« Nisem prav razumela, kaj misli, naslednjega dne pa so poslali pome. Ko sem prišla v sobo, je bila polna ljudi, ki so molili za mami, ona pa mi je s prstom pomignila, naj stopim k postelji in rekla: »Sedaj boš pa k fajmoštru prišla, pa pridna bodi, pa vsak dan mi žegnano vodo prinesi.« To so bile njene zadnje besede. Tako sem izvedela, da je mami na smrtni postelji prosila župnika, naj me vzame k sebi v župnišče. To je bilo leta 1946.

Ja, je, čeprav ni nikogar vprašal za dovoljenje. Od desetega leta sem živela v župnišču, čisto ob pokopališču, tako da sem zvečer na stropu sobe videla soj sveče, ki sem jo prižgala na maminem grobu. Župnik Jank je bil zelo dober človek, njegova kuharica Ana pa me ni marala. Bila sem sirota in ničesar nisem imela. Ne šolske torbe ne oblek. V šolo sem hodila brez malice, ampak so dobri otroci zame pogosto imeli kak priboljšek. Ob petkih, ko nas je župnik Jank učil verouk, sem dobila polovico njegove malice. 

Rekel je, da mu smem reči stric, ampak zame je bil bolj kot oče. Nekoč sem imela uši. Kuharica mi ni pomagala, pa je stric vzel v roke glavnik in ob štedilniku česal pramene mojih las, da so uši padale v ogenj. Skušal mi je pomagati, ampak nadloge se nisem rešila. Dobila sem celo gnojno vnetje kože, da sem morala v bolnišnico.

Bile pa so tudi lepe stvari: občasno je stric moral k škofu v Celovec. Spremljala sem ga, šla sva peš in spomnim se, da sem hodila bosa, čevlje pa nosila v rokah, ker so mi bili premajhni. Na strica sem čakala v bližnji trgovini, tam sem dobila kakšen keks, potem pa sva se spet odpravila na dolgo pot proti domu in molila rožni venec. Nekoč sva se pozimi v dolino spustila s sanmi – to je bilo zabavno! Spomnim se tudi, da je stričeva sestra iz Amerike zame poslala paket z oblačili. Stric me je peljal k fotografu, da bi sestri poslal sliko, kako lepo me je oblekla. Nikoli me ni pozabil, stike sva obdržala vse do njegove smrti. V oporoki me je imenoval »meine Ziehtochter«. Ta beseda mi veliko pomeni.

Ko sem bila stara 15 let, je postajala situacija s kuharico vse težja. Poslali so me k šolskim sestram v Velikovec na izobraževanje za dekleta od oktobra do maja. Ker sem imela šele 15 let, sem morala večkrat zapustiti prostor, da ne bi slišala, kako nastanejo otroci ipd. Ko je bilo tečaja konec, so dekleta odšla domov, jaz pa doma nisem imela in so me poslali past krave. Oktobra pa so me poslali v katoliški internat v Rim. Italijanskega jezika nisem razumela, imela sem domotožje, glavo sem naslonila na roko in solze so mi tekle, pa so mislili, da jočem, ker imam zobobol, in so mi izpulili zob.  

Ostala sem 15 let. Obiskovala sem srednjo šolo in se naučila jezika. Dobila sem odprto tuberkulozo. Celo leto sem ležala v bolnišnici z odprtimi ranami na prsih. Kadar pridem na Radiše, me starejši ljudje še vedno pozdravijo z besedami: »Farovška Greti! Zate smo morali moliti, ker so župnik rekli, da boš umrla.« Hvaležna sem vsem, ki so molili, saj sem nekako čudežno ozdravela. Mama pacientke, ki je ležala na sosednji postelji, je opazila da sem čisto sama in žalostna. Prinesla mi je vato s solzami Madone, ki je jokala le nekaj dni v mestu Sirakuze na Siciliji. Rekla je, naj opravim noveno, in sem res molila devet dni. Potem sem spet morala na kontrolne preiskave in profesor se je čudil, da so se rane zaprle. Počasi sem lahko spet vstala in začela hoditi. Nekoč sem ob poti kot dokaz nabrala nekaj ciklam. Profesor je od sreče imel solze v očeh. Začela sem pomagati v bolnišnični pisarni, ampak v srcu sem si želela le še domov.

Ne, ne, tega doma nisem več imela, vseeno pa sem imela domotožje. Izvedela sem, da je mamin brat poročen v Krivi Vrbi. Z ženo, hčerko in bratrancem z Radiš je prišel pome v Rim. Sestre v internatu so mi rekle, da moram uniformo pustiti v internatu, jaz pa nisem imela ničesar drugega za obleči. Videla sem cele kupe oblačil za Karitas, ampak zame ni bilo ničesar. Verjetno so me sestre tako skušale prisiliti, da bi ostala v službi cerkve. Pa mi je teta kupila pulover in krilo, da sem se lahko odpravila na pot. Ko smo na severu Italije zagledali visoke gore, sem mislila, da smo že skoraj doma in sem hotela kar izstopiti iz vlaka.

Vrnila sem se za svoj 30. rojstni dan. Želela sem srečati brata Hanzija, ki je živel v Volšperku. Tako se je veselil, da ga pridem naslednjega dne obiskat! Naslednje jutro pa mi je stric v solzah povedal, da je brat ponoči umrl. Nisem mogla verjeti in sem se vseeno odpeljala v Volšperk. Našla sem ga na postelji … Njegova petletna hčerkica mi je rekla: »Ati spi.«

Bila sem hvaležna, da me je stričeva družina sprejela, saj nisem imela ničesar. Iskali smo delo zame in dobila sem številne ponudbe, ker sem znala italijansko, jaz pa sem se bala spet oditi. Navajena sem bila, da naredim, kar mi kdo reče, v novem svetu pa si moral sam poskrbeti zase. Bala sem se ljudi.

Za božič po vrnitvi sem spoznala mladega keramičarja, ki je delal v Lihtenštajnu. Hitro sem zanosila in sem rekla Francu: »Ni se nama treba poročiti, ker se še ne poznava dobro.« On pa je hotel poroko. Na slavju je ves čas plesal z nekim dekletom. Njegova mama mi je rekla, da je to le njihova dolgoletna poletna gostja. Sprva sem s hčerko Brigitte živela na Koroškem, potem sem z njo šla k možu v Lihtenštajn, dobila še sina Gerharda in ko smo se vrnili na Koroško, smo zgradili hišo v Hodišah. Mož je delal, jaz pa sem poleti oskrbovala goste, ki so spali v naši hiši, mi pa smo spali v garaži. Tako smo odplačevali kredite. Zakon je razpadel, ker je mož vsa leta imel prijateljico – plesalko s poroke. 

Ja, in s kreditom za hišo. Pozneje sem na Radišah spoznala svojega drugega moža. Nekaj let po poroki je prišel v bolnišnico in kaj kmalu umrl za rakom. Na isti dan je utonil tudi moj prvi mož. Bila sem tako šokirana, da se sploh nisem zanimala za dediščino, ki bi pripadala otrokoma. 

Verjetno je bila zame najlepša novica, da sem premagala raka. Leta 1994 sem bila zelo bolna. Prepisala sem hišo in se že pripravljala na smrt … Pa sem še vedno tu! Imam lepo življenje: majhno pokojnino, ampak nič skrbi, hčerko in sina, štiri odrasle vnuke in dva pravnuka. Živim sama, ampak skoraj nikoli nisem doma, rada srečujem ljudi. Pomagam tudi našemu župniku, kolikor zmorem.

Na Radišah smo govorili slovenski dialekt, tedaj so rekli vindiš. V Italiji sem se učila italijansko in latinsko, po vrnitvi pa sem govorila predvsem nemško. Vseeno včasih ponoči razmišljam in moram pogledati v slovar, kako se nekaj reče po nemško. Italijanščina mi je najbližja. 

Dolgo sem varčevala, da bi za   90. rojstni dan lahko povabila sorodnike in prijatelje. Zdaj pa sem se odločila, da bom denar darovala za otroka, ki je ostal brez staršev, tako kot jaz. 

Za 90. rojstni dan bova s hčerko odpotovali v Italijo in obiskali kraje moje mladosti. Tega se zelo veselim. Sicer pa načrtov nimam, hvaležna sem za vsak dan, ki ga še imam.