Alev Korun je rojena v Ankari, obiskovala je avstrijski kolegij sv. Jurija v Istambulu in potem študirala politične vede in gender studies na univerzah v Innsbrucku in na Dunaju. Korunova je bila poslanka v deželnem zboru, članica dunajskega občinskega sveta ter poslanka v državnem zboru. Aktualno je aktivna v organizaciji »Teach for Austria«, ki se zavzema za pravičnost pri izobraževanju. Težišča njenega dela so med drugem politika integracije in enakopravnosti, antidiskriminacija, manjšinska politika in demokratična politika. Leta 2017 je prejela veliko zlato odličje za zasluge za republiko Avstrijo. Pogovor o škandalu zaradi objavljenih sporočil v notranjem ministrstvu, antidiskriminaciji in večjezičnosti.

Letos februarja so časopisi objavili »vroče« informacije o notranjem ministrstvu. Na telefonu bivšega vodje kabineta Michaela Kloibmüllerja so našli med drugim sporočilo, v katerem vam bivši sodelavec ministrstva za obrambo grozi s smrtjo. Vas je ta informacija razburila?

Sama sem o tem izvedela iz revije »Der Spiegel«. V članku sem razbrala, da je ta moški poslal sporočilo po mojem govoru o človekovih pravicah v državnem zboru. Uradnik, ki je politično blizu ÖVP, je pisal tedanjemu vodji kabineta: »Zakaj še nihče ni utopil te čarovnice v Donavi?« Ko sem to brala, me je to takoj spomnilo na srednji vek. Tedaj so namreč desettisoče modrih žensk, ki so zastopale lastno mnenje, zažgali kot čarovnice na grmadah. Mislila sem si: »Glej, glej, nekateri gospodje se še vedno niso otresli srednjega veka.«

Kako ste reagirali na to sporočilo?

Bila sem tri leta poslanka v deželnem zboru na Dunaju in devet let v državnem zboru, kjer sem bila aktivna kot govornica za človekove pravice. V času svoje politične kariere sem dobila mnogo sovražnih e-majlov in zmerjanj na facebooku, v njih je bilo mnogo fantazij posilstva ter tudi nekaj groženj s smrtjo. Ta zelo surov ton in te fantazije nasilja torej zame na žalost niso nič novega. Sčasoma pa sem se naučila s temi stvarmi ravnati tako, da me ne zrušijo. Cilj teh napadov je, da te notranje oslabijo in prestrašijo. Odločila sem se, da tem ljudem tega veselja ne naredim. 

So se ljudje po objavi sporočil solidarizirali z vami?

Mnogi so se zelo solidarno odzvali in me podprli – tudi številni moški. Tudi civilno-družbene organizacije so se solidarizirale. 

Dva ali tri dni po objavi sporočil sem šla na sprehod v park. Nasproti mi je prišla mlada ženska. Prijazno me je pozdravila. Odzdravila sem, toda malo začudeno sem gledala, ker se je nisem spomnila in sem razmišljala, od kod se poznava. Ona pa je samo dvignila pest, se nasmehnila in rekla: »Naj živijo čarovnice!«

To je me zelo ganilo in mi je dalo moč. 

V EU vsaka peta ženska od 15. leta naprej doživlja telesno in/ali seksualno nasilje. Po podatkih društva Autonome österreichische Frauenhäuser je bilo v letu 2022 do februarja v Avstriji šest femicidov. Kakšni ukrepi so nujno potrebni? 

Mislim, da je treba uvesti mnogo ukrepov istočasno. Pomebna točka je, kako vzgajamo otroke. Tudi danes še vedno učijo dekleta, kako naj se »ščitijo« pred moškim nasiljem, namesto da bi fante naučili, naj bodo empatični in da lahko pokažejo svoje občutke. Seveda hočemo vsi, da so ženske zaščitene pred nasiljem, ampak pot do varnosti je predvsem zgodnja vzgoja fantov. Kot odrasli lahko prispevamo tako, da smo zgled – na primer, da živimo enakopravno v svojih zvezah, da je žensko delo enakopravno, da se zapre gender-pay-gap, da se vse družbene inštitucije, od šole do delovnega mesta, demokratizira itd. S tem bi družba postala bolj človeška, razbili bi hierarhije in ljudje bi se srečali na isti višini. 

17. 3. 2022 je zveza iniciativ in organizacij pomoči na Dunaju organizirala demonstracijo proti rasizmu in za mir. Organizacija Volkshilfe je opozorila tudi na to, da obstaja neke vrste hierarhija beguncev in begunk. Kaj se lahko stori proti tej vrsti rasizma?

Najprej moram reči, da me zelo veseli videti, da se Ukrajince in Ukrajinke, ki morajo bežati zaradi vojne, trenutno sprejema z odprtimi rokami. Posebno cenim, kaj vse civilna družba stori v tej humanitarni krizi. Istočasno pa obstaja velika razlika v ravnanju z begunci, ki so na primer morali zbežati iz Sirije ali Afganistana. Videti ta neenakopraven položaj boli. Kot je izjavila Platforma za človeško azilsko politiko: »Človek je človek in vojna je vojna.« Vsi ljudje, ki morajo bežati pred vojno, nasiljem in zasledovanjem, bi morali doživeti isto oskrbo. Strukturalni rasizem to pogosto prepreči. Če si ogledamo ravnanje z begunci iz Sirije in s tistimi iz Ukrajine, vidimo, da vlade deloma agirajo zelo različno. Evropske vlade delajo razlike glede na to, od kod kdo beži in to je nezdružljivo s človekovimi pravicami. 

Vaša delovna težišča so med drugim politika raznolikosti in enakopravnosti, antirasizem in antidiskriminacija. Katere so trenuntno najvažnejše naloge na teh področjih?

Mnogo se lahko naučimo od intersekcionalnega gibanja. Intersekcionalnost je malo nepriročen pojem, v bistvu pa enostavno pomeni, da obstajajo različni načini izločevanja in diskriminacije in da se ti načini križajo. Če si na primer Afroavstrijka ali če si oseba s posebnimi potrebami in spadaš med revne osebe, se križata dve dimenziji. Diskriminacija, ki jo ta oseba doživlja, se zaostri. Poziv intersekcionalnosti na demokratično družbo je, da si ogledamo vse zvrsti diskriminacije in skupno nastopamo ter delujemo proti njim. Ne verjamem v izolirane boje. Smo ena družba in mnogo se moramo naučiti drug od drugega. To pa tudi pomeni, da mora posameznik  pokazati kot del družbe državljanski pogum, da nastopi proti nepravičnosti, kjer jo vidi, in prevzame odgovornost za skupnost, v kateri živimo.

Bili ste članica odbora društva »Initiative Minderheiten«, katerega cilj so manjšinske alianse. Kako oceniti koncept manjšinskih alians in kako se lahko pospešuje solidarnost med starimi in novimi manjšinami?

Prvi korak je, da se enostavno srečamo. Danes živijo mnogi v mehurčkih. To močno omejuje vpogled v druge življenjske resničnosti oz. povzroča, da jih sploh ne zaznaš. Seveda je v neoliberalizmu tudi problem, da se mora mnogo ljudi boriti za vsakdanje preživetje. Stanarine so drage, cene za tok se višajo itd. Življenjske razmere so lahko razlog, da nimamo časa in možnosti, da se ukvarjamo z življenjem in družbenimi boji drugih. To so torej pogosto strukturalni in ne individualni problemi. 

Poleg tega na žalost obstaja tudi nesolidarnost med družbeno šibkejšimi skupinami. Družba je hierarhično zgrajena in nekatere skupine imajo več prestiža kot druge. Tako lahko nastaja mišljenje, da če se kot oseba oddaljim od skupine, ki je v še slabšem položaju, mi lahko to olajša vsakdanje življenje. Ta mehanizem povzroča, da na primer tudi manjšine niso nedovzetne za to, da diskriminirajo druge. Toda diskriminacija ni družbeni program, ne spremeni te v boljšega človeka. 

Manjšinske alianse so zame zelo zanimive. To je cilj, ki ga ne smemo zanemarjati, obenem pa ne smemo pozabiti na življenjske razmere, v katerih morajo ti ljudje živeti. 

Pojem »integracija« so številni aktivisti, znanstveniki itd. pogosto kritizirali. Kaj pomeni danes sploh še integracija?

Eden od problemov s pojmom integracija je, da je postal elastičen. Danes pravzaprav pod pojmom integracija lahko vsak razume, kar pač hoče. To pa so večinoma zelo različne definicije – od asimilacije do enakopravne družbene participacije. Mislim, da to prispeva k popularnosti pojma. Ljudje ga radi uporabljajo, ker lahko pomeni vse in nič. 

Drug problem je, da pojem integracija zagovarja nekakšno homogenost družbe, ki je nikoli ni bilo. Pripoved o integraciji je takšna, da obstaja določena družba, v katero pride oseba, ki jo je treba integrirati in ta oseba naj se družbi prilagodi. Toda ta »določena« družba je iluzija. Vsaj jaz nimam vtisa, da živimo v družbi, kjer vsi mislijo in hočejo isto in v kateri se ni treba več razvijati. 

Meni so bolj všeč vprašanja kot: Na kakšen način želimo skupno živeti? Kakšna družba želimo biti? To so zame veliko bolj konkretni izzivi. Jedro je zame upoštevanje dostojanstva in pravic vsakega človeka ter sožitje ljudi kot enakopravnih partnerjev v družbi. 

Aktivni ste v organizaciji Teach for Austria, ki se zavzema za pravičnost v izobraževanju. Kako naj se ravna z večjezičnostjo na šolah? 

S to temo se ukvarjam vsak dan. Večina otrok in mladincev, ki jih poučujem, je večjezična. Problem je, da tudi pri jezikih obstajajo družbene hierarhije, ki določajo, koliko je nek jezik baje vreden. Kateri jezik je priznan kot avtohton in kateri je »tuj« – to je družbenopolitično vprašanje. To namreč vključuje vprašanja kot: Kako se definira neka družba? Koga se definira kot pripadnega? Koga se označi za tujega? 

V Avstriji imamo na primer t. i. Fremdengesetzte (zakone o tujcih). Prvi paragraf tega zakona se glasi: Tuj je tisti, ki nima avstrijskega državljanstva. To pomeni, da si se lahko v Avstriji rodil, vse življenje tu živel, zakon pa te določi za tujca, ker nimaš avstrijskega potnega lista.

Pri koroških Slovencih na primer to seveda ni tako, vendar duhovna drža, ki jezike, ki niso večinski, označi za tuje jezike, je tudi v tem primeru prisotna. Neenakopravno ravnanje Koroške s slovenščino ni le zakonska zadeva, temveč družbena, etična in politična. 

Rodili ste se v Ankari. Obiskovali ste trgovsko akademijo na avstrijskem kolegiju sv. Jurija v Istambulu. Kako ste doživeli svojo mladost v Turčiji?

Že kot mlado dekle sem baje bila zelo občutljiva na izločevanje in diskriminacijo. Zelo zgodaj sem doživela, kaj pomeni, če nisi enakopravna, v tem primeru kot dekle. To me je razburjalo in bila sem zelo uporniška. Babica me je znotraj družine poimenovala »trdi oreh«. Nisem razumela, zakaj naj bi kot dekle imela manj pravic kot fantje. Tudi kot mlada ženska nisem akceptirala, da me na cesti tuji moški seksualno nadlegujejo, zato sem tudi zgodaj prišla v stik s feminizmom. Ko sem potem prišla v Avstrijo, so me izkušnje pri t. i. tujski policiji, ki je ravnavala z mano, kot bi bila zadnja smet, močno politizirale. Mnogo sem razmišljala o tem, kaj sta rasizem in diskriminacija, kaj so vzroki zanj itd. Vse to me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes.