19-letna Johanna Brunner je osvojila nagrado za svojo predznanstveno nalogo »Potica – Gubana – Reinling«. V njej raziskuje izvor, zgodovino, značilnosti in ljudske običaje v povezavi s tremi vrstami peciva alpsko-jadranskega območja. Nalogo je začela delati leta 2019, zaključila jo je letos, podelilo pa jo je Zgodovinsko društvo za Koroško. Trenutno Johanna biva v ZDA, zato sta nagrado na prireditvi prevzela njena starša, za občinstvo pa je pripravila videoposnetek.
Kako bi se predstavila?
Johanna Brunner: Sem iz Celovca, odraščala v nemško govoreči družini. Moja sestra in jaz sva v družini tako rekoč prvi, ki govoriva slovensko. Obiskovali sva dvojezično ljudsko šolo in Slovensko gimnazijo. Slovenščina mi ni delala posebnih težav, ker sem se začela učiti zelo zgodaj in sem se tudi rada učila. Poleg tega, da rada pečem in kuham, tudi jaham in treniram lahko atletiko. Zelo rada sem v naravi, še posebej v koroških, italijanskih in slovenskih gorah.
Kdo podeljuje nagrado, ki si jo prejela, in zakaj?
To je Kärntner Geschichtsverein, društvo za koroško zgodovino, ki je priredilo tekmovanje, za katerega sem izvedela po naključju in sem si mislila, v redu, moja naloga je ustrezna – pogoji za sodelovanje so bili, da je predznanstvena ali diplomska naloga o nečem, kar se tiče zgodovine in kar je prisotno oz. značilno na Koroškem. Društvo tako želi spodbuditi mlade k temu, da začnemo raziskovati koroško zgodovino.
Kaj te je motiviralo, da si za temo predznanstvene naloge izbrala jedi, kot so potica, gubana in reinling oz. pogača?
Že od nekdaj se rada potepam po alpsko-jadranskem prostoru in rada pečem pecivo, tako da sem to združila. Moja želja je bila izbrati kulturnozgodovinsko temo, tudi zato, ker sem v Slovenski gimnaziji hodila v Kugyjev razred.
Kaj bistvenega si ugotovila?
To, da čeprav izvirajo ta peciva iz treh držav in imajo nekako drugačno zgodovino, so si vendarle zelo podobna, ker imajo isti izvor. Zgodovina kaže, da so bili ljudje na teh območjih prej v eni državi in da niso bili razdeljeni, tako da je eno pecivo vplivalo na drugo.
Katere so glavne razlike med temi tremi vrstami peciva?
Menim, da je glavna razlika starost. Gubana je najstarejša, prvič je omenjena leta 1409 in reinling (pogača) je prvič omenjen nekje v 16. stoletju, potica pa leta 1575. To je glavna razlika, ker se vse drugo – testo oz. druge sestavine, sladkor, cimet, orehi, čokolada, kakav – ponavlja. Razlika je še oblika: gubana ima polžasto obliko, potica je v obliki zvitega peciva, ki ima v sredini luknjo, enako reinling, le da ni luknje v sredini. Tako da nisem našla toliko bistvenih razlik.
Posebnost tvoje predznanstvene naloge »Potica – Gubana – Reinling« je v tem, da je v več jezikih. V katerih?
Moja naloga je sestavljena tako, da je najprej povzetek (abstract) v angleščini, potem pa je en del o potici, en del o gubani in en del o pogači, in ker znam vse tri jezike, tj. slovenščino, nemščino in italijanščino, se mi je zdelo bolj avtentično, če pišem o vsakem od teh peciv v jeziku okolja, v katerem je vsako od teh peciv nastalo. Tako sem se odločila tudi iz praktičnih razlogov, poleg tega mislim, da če znam vse te jezike, je prav, da jih tudi uporabljam.
Potica izvira iz Slovenije, o njej sem pisala v slovenščini, gubana izvira iz severne Italije in je ta del v italijanščini, o reinlingu, pogači, pa sem pisala v nemščini.
Velik del tvoje naloge so intervjuji. Zakaj?
Viri, ki so bili uporabni, so bili predvsem knjižni (a le kratki deli), manj spletni. Morala sem se znajti, to je bilo kar mučno. V empiričnem delu naloge sem se vprašala, če ima praznik koroške pogače »Pohačafest« na jugu Koroške v Borovljah, kjer je vsako leto, pomembno vlogo za ohranjanje tradicije, a o tem nisem imela nobenih informacij niti nobene literature. Tako sem naredila štiri intervjuje z ljudmi, ki se spoznajo na to tematiko.
Ali si kdaj sodelovala na prazniku pogače?
Ravno v času, ko sem pisala nalogo, je bila koronska kriza, tako da ni bilo nobene fešte, na žalost. Praznik pogače je bil spet poleti 2022 in tam sem bila. Ta prireditev Pohačafest je od leta 2005 dalje. To je vedno velik dogodek, ljudje pridejo in prinesejo pogače, imajo tudi tekmovanje za najboljšo, glasba je, zelo lep »event« je. Za koroško pogačo na primer je to kraj, kjer se lahko z mnogimi pogovoriš, kako vsak naredi pogačo, in tudi za ohranjanje tradicije je to pomemben praznik.
