Slovenci v Argentini so kljub velikanski razdalji od prvotne domovine desetletja živo ohranjali slovenski jezik, kulturo in identiteto. Antropologinja Nadia Molek de Jager raziskuje, kakšno je slovenstvo v ogromni južnoameriški državi danes.

Kakšen je položaj pri Slovencih v Argentini 30 let po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije. So še tako povezani s Slovenijo?

Nadia Molek de Jager: Politična emigracija je. Slovenska demokratska stranka (SDS) ima celo uradne predstavnike v Argentini. Je pa povezanost sedaj drugačna. Politična emigracija je izgubila nekdanjega antagonista, komunistično Jugoslavijo, in je morala najti drugačen način navezanosti na Slovenijo. Transnacionalne povezave so se poglobile še bolj s povratniki, komunikacijo in tudi učitelji, ki prihajajo v Slovenijo, da tu izboljšajo svoje znanje slovenščine. Kar se tiče politike, so vsekakor še zelo povezani.

Povojna emigracija je ohranila slovensko zavest predvsem tudi zaradi upanja, da se bodo po propadu komunizma spet vrnili v prvotno domovino. Pričakuje tudi današnja mlada generacija, da bo šla v domovino svojih prednikov?

To je zelo odvisno od posameznika in družine. So zelo močne družine, ki so center društev in ohranjajo vse značaje slovenstva, kolikor je to mogoče. Medtem pa se je skupnost tudi odprla. Mladi še hodijo v katoliške šole, kjer se vsak dan srečajo z drugimi slovenskimi sošolci, so pa tudi takšni, ki se ne vključujejo več v skupnost. Ti iščejo druge načine povezanosti – z glasbo, potovanji v Slovenijo ali študijskimi izmenjavami. Da bi se vrnili, pa mislim, da se je ta mit že končal po letu 1991, ko je prišlo v Slovenijo samo okoli 200 družin. Okoli leta 2000 je prišlo še nekaj družin zaradi gospodarske krize v Argentini. Sedaj prihajajo ljudje, ki ne želijo več živeti v Argentini, ni pa to večina. Ko jih vprašam, kot kaj se čutijo, večina odgovori, da kot Argentinci. Ko pridejo sem, Slovenija ni to, kar so si predstavljali. Nekateri imajo tudi težke izkušnje s socializacijo, s pridobivanjem službe, študijem, kjer so težave z nostrifikacijo.

Slovenski maturanti iz Argentine vsako leto obiščejo domovino svojih prednikov. Letos so z argentinskimi plesi in slovenskimi pesmimi nastopili na srečanju Dobrodošli doma v Ribnici na Dolenjskem.

Argentina je za slovenske in tudi evropske razmere ogromna država z velikanskimi razdaljami, Buenos Aires je večmilijonsko mesto. Kako je slovenski skupnosti v takih okoliščinah uspelo ohraniti slovensko identiteto, jezik in kulturo toliko časa?

Prva strategija je bila obdržati jezik v endogamni družini, to se pravi,da se potomec slovenskega izvora poroči s potomko slovenskega izvora in prvi jezik v družini je slovenščina. To sedaj ni več splošno tako. Otroci se od vrtca naprej šolajo v slovenščini, ta sistem se je vzpostavil že v begunskih taboriščih. Slovenci iz predvojne emigracije pa so prišli v času, ko je bila v državi prisotna močna argentinizacija. 

Zapirali so celo društva in jezik se je izgubil. So pa danes družine iz predvojnega vala in tudi iz priseljeniškega vala s konca 19. stoletja, ki se skušajo naučiti slovenščine. Teh seveda ni veliko. Nekateri prihajajo tudi na tečaj slovenščine v Ljubljano, ki ga ponuja Filozofska fakulteta. Globalizacija in internet sta pripomogla, da se slovenščine učijo tudi po zoomu.

Danes je pri argentinskih Slovencih vse več mešanih zakonov. Kaj to pomeni za slovensko skupnost?

 Če gre za žensko, se jezik ponavadi ohrani. Pri moških na splošno manj. Včasih se tudi Argentinci naučijo slovenščine.

Kako je z odnosi med predvojno in povojno politično emigracijo v Argentini?

Kakor mi je zadnjič rekel moj oče Oskar Molek, kulturnik in fotograf, ki je med osamosvojitvijo veliko sodeloval, so med posamezniki bili vedno stiki. Še posebej v generaciji politične emigracije, v kateri je bilo veliko politikov, filozofov, zgodovinarjev, skratka humanistov. Bili so odprti.

 Danes opažam, da je povezanosti manj, ker tudi ni tako enostavno biti član kakšnega društva. Biti član pomeni biti zelo vključen, biti sposoben dati vse za slovenstvo. Za nekatere je to nemogoče.

Politična emigracija je bila vseskozi tesno povezana s katoliško vero. Kakšno vlogo je imela vera pri medvojni emigraciji?

Vera je bila zelo pomembna za slovensko nacionalno vzgojo. 

Že v medvojnem času se je priselilo v Argentino veliko duhovnikov z namenom, da ohranjajo slovenstvo in skupnost. Medvojna skupnost je bila zelo heterogena, v njej so bili tudi Prekmurci, kjer so katoličani in luteranci. Med primorskimi emigranti pa so bili zelo katoliško usmerjeni kakor tudi taki, ki niso bili zelo za Cerkev ali celo komunisti, ki pa so bili manjšina. 

Cerkev je bila pomembna za ohranitev slovenske identitete. Danes na žalost te vloge pri medvojni emigraciji nima več. 

Slovenci so v Argentini veljali za zelo marljive in zanesljive ljudi, uspešni so tudi kot podjetniki. So cenjeni še danes?

Iz medvojne generacije se je na primer izredno uveljavil arhitekt in ponosen Slovenec Viktor Sulčič, ki je načrtoval stadion La Bombonera nogometnega kluba Boca Juniors. Številni so bili umetniki, glasbeniki, v Buenos Airesu sta uspešna lesno podjetje Oblak in kartonažna firma Zupan, v Bariloche so Slovenci prinesli tradicijo alpinizma. V ogrom­nem mestu kot je Buenos Aires se ta vpliv nekoliko razgubi, v manjših krajih pa se pozna.  


Nadia Molek de Jager, argentinska Slovenka, se je rodila v Buenos Airesu, zadnja leta pa z možem in otrokom živi v Ljubljani. V svoji doktorski nalogi iz antropologije se ukvarja s slovenstvom v Argentini, kamor so se Slovenci v želji po boljšem življenju začeli izseljevati že ob koncu 19. stoletja. Po prvi svetovni vojni je tja emigriralo predvsem veliko Slovencev iz zahodnega slovenskega etničnega prostora, ki je tedaj bil pod italijansko fašistično vladavino. Po drugi svetovni vojni se je v Argentino priselilo okoli 6000 Slovencev, ki so iz Jugoslavije zbežali pred komunizmom. V Buenos Airesu, Barilochah, Mendozi in drugod so ustanovili svoje kulturne domove in razvili bogato dejavnost, ki je znana kot »slovenski čudež v Argentini.« Med bolj znanimi argentinskimi Slovenci, ki so se uveljavili v svetu, so nekdanji slovenski premier Andrej Bajuk, kardinal Franc Rode, mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko ali pa nogometaš Andrej Vombergar.