Andreja Hribernik je od januarja 2023 nova direktorica Hiše umetnosti Gradec

Andreja Hribernik: Izbor je bil že leta 2022. Dejansko sem že od lani vedela, da bom s prvim januarjem 2023 začela delati tam. Sam izbor je potekal zelo profesionalno. Iskreno povedano, nisem pričakovala, da bom izbrana, sem pa seveda zelo vesela. Pred tem sem bila še do decembra zaposlena v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu. To obdobje v lanskem letu, ko sem vedela, da zapuščam hišo v Slovenj Gradcu in odhajam v Avstrijo, je bilo zelo zanimivo. Bilo pa je tudi intenzivno, ker sem imela občutek, da sem z glavo že v dveh institucijah. Ko sem potem prispela v Gradec, se je mnogo spremenilo. Takoj so se začeli procesi – od zelo praktičnih in konkretnih izzivov do snovanja programa za naslednja leta. 

Mislim, da je institucija v Slovenj Gradcu zelo zanimiva ustanova. S pomočjo sodelavk in sodelavcev sem lahko dejansko realizirala nekaj projektov, na katere sem zelo ponosna. Med temi bi omenila mednarodni projekt, ki smo ga izvajali tri leta – med 2015 in 2017. Projekt se je imenoval »Performing the museum« oziroma »Muzej v gibanju«. Ob tem projektu smo z nekaterimi umetniki in umetnicami celo uspeli realizirati nove produkcije, kar zaradi omejenih sredstev ni bila ustaljena praksa. Vesela sem tudi, da smo lahko skupaj s kolektivom intenzivno proučevali zbirko Koroške galerije. Ponosna sem tudi na vse razstave, povezane s tako imenovano Galerijo za mir, to pomeni z mednarodno zbirko Koroške galerije, ki je solidarnostna zbirka. Mnogo razstav se je ukvarjalo z družbenimi vprašanji. Zadnja razstava se je na primer lotila tematike meje. To so bili zame vsebinsko ključni momenti. 

V preteklosti sem veliko sodelovala s koroškimi sosedi. Z muzejem Wernerja Berga in z MMKK (Museum Moderner Kunst Kärnten) smo izvedli več projektov. Projekt podobe pokrajine se je na primer konkretno navezoval na vprašanja manjšin. Iniciiral ga je Karl Vouk, izvedli pa smo ga v sodelovanju z manjšino lužiških Srbov iz Nemčije. V projektu smo se spraševali, kaj je prihodnost manjšin, kaj pomeni meja, razmejitev za določene družbene skupine, itd. Ta projekt se mi je zdel vsebinsko zelo pomemben in aktualen in podobnih si želim tudi v prihodnje. 

Že od otroštva me je zanimala umetnost. Najprej so me zanimali muzeji in galerije. Tam se je vedno kaj dogajalo. Skozi študij pa so postala pomembna tudi družbena vprašanja, ki jih umetnost nagovarja, ter nasploh vprašanje vloge umetnosti v družbi. Trenutno se osredotočam še na dodatno temo, in sicer, kakšno vlogo imajo kulturne in umetniške institucije, kot je na primer muzej, v družbi danes. Mislim namreč, da se ta vloga skozi čas spreminja. V času, ko smo soočeni z več krizami – pandemijo, vojno, energetsko krizo itd., postaja potreba po tem, da se na novo situacijo prilagodijo tudi institucije, vse večja. Zanima me torej, kako lahko umetnost in umetnostne institucije pripomorejo k temu, da bolje razumemo svet, v katerem živimo. 

Mislim, da umetnost danes stoji tudi kot neke vrste protiutež medijsko posredovani, poenostavljeni podobi sveta, ki ga sooblikujejo populizem, prehitre informacije, preveč enoznačno podane vsebine. Umetnost omogoča poglobljeno razmišljanje o družbenih temah. Lahko nas tudi uči spoštovanja do drugačnih, tudi drug do drugega. V umetnosti se lahko tudi srečajo stališča, ki so si nasprotna. O konfliktih se pogosto laže govori v umetniškem jeziku.

V umetnostnih institucijah se še vedno borimo proti temu, da bi bili označeni za elitarne institucije ali za institucije, ki so dostopne samo izbranim družbenim skupinam, ki tudi »razumejo« umetnost. Mislim, da se moramo tisti, ki delamo znotraj institucij in znotraj polja sodobne umetnosti, truditi, da se to presega. 

Sodobna umetnost bi morala biti po mojem dostopna vsem, saj izvira iz naše sodobne, življenjske izkušnje. Za »branje« te umetnosti je pogosto potrebno le, da se ji prepustimo, da o njej razmišljamo. Vsak razmislek, poglobitev pa potrebuje  čas. Mogoče je tudi to problem – dandanes vsi hitimo in pogosto umanjka ravno ta čas. Morda pa je ravno tukaj tudi zaznati vlogo muzeja, ki sem jo prej omenila, namreč muzeji in galerije lahko nudijo prostor, da se ljudje ustavimo in si dovolimo bolj poglobljenega pogleda.

Prišla sem v hišo na začetku leta, kar pomeni, da je program vse do septembra v bistvu podedovan. Iso Rosenberger poznam že vrsto let in večkrat sva že sodelovali. Zato me je tudi posebej veselilo, da prihajam v hišo ravno tedaj, ko se odpira njena samostojna razstava. V razstavi avtorica predstavlja sedem umetniških projektov ter novo produkcijo v sodelovanju z Bauhausom Dessau. V videoperformativnih delih in instalacijah zasleduje umetnica skrite zgodbe. Velikokrat so to zgodbe žensk, umetnic, ustvarjalk, ki so bile pozabljene ali niso bile v ospredju. V preteklosti je namreč mnogo umetnic delovalo na področjih, kot so performativne prakse, ples, gledališče itd. Ker ni materialnih sledi, se mnogo zgodb s teh področjih ni ohranilo. Isa Rosenberger skupaj z akterkami skozi projekte spet oživlja zgodbe teh umetnic ter aktualizira njihovo delo. Tako se odpirajo vprašanja feminizma, prisotnosti žensk kot ustvarjalk itd. V razstavi Ingrid Wiener in Martina Rotha pa gre za dialog umetnika in umetnice dveh različnih generacij. V ospredju je tudi vprašanje odnosa do narave, do okolja. Predvsem Martin Roth sprašuje po naši odgovornosti do vsega živega. Ponujamo zelo pester spremljevalni program – od vodstev po razstavi do pogovorov o varstvu živali itd.

Hiša umetnosti Gradec praznuje 20 let obstoja. Zadnja razstava v letu bo jubilejna razstava. Načrtujemo razstavo z naslovom »Re-Imagine the future«. Sama ideja za razstavo izvira iz tega, da si danes zelo težko predstavljamo kakšno drugačno prihodnost oz. svet kot je ta, v katerem oz. kateri danes živimo. Če razmišljamo o tem, se zelo hitro zapletemo v distopične scenarije prihodnosti ali pa hitro zaključimo z mislijo, da si drugačnega sistema od obstoječega, vseobsegajočega globalnega kapitalizma ni mogoče predstavljati. Ta razstava bo poleg skupinske razstave The Other ponovila tudi nekatere pretekle projekte in jih postavila v nov kontekst. Sol LeWitt je na primer leta 2004 razstavljal delo z naslovom Wall. Delo bomo postavili v dialog s skupinsko razstavo, ki odpira vprašanja kot: Kdo je ta drugi? Kaj pomeni ta oznaka danes? Koga danes označujemo za drugega? V razstavi gre torej za vprašanja identitete, pripad­nosti, izločevanja in ločevanja. Konkretno pa je to nabor mednarodnih avtorjev in avtoric, ki v svojih projektih skozi neko drugost govorijo o možnih družbenih alternativah. V nekaterih projektih gre tudi konkretno za namige ali predloge o  možnih scenarijih za prihod­nost. 

Izhajam iz podobnih tem, kot sem jih obravnavala že v preteklih projektih. To so torej predvsem družbeno aktualne teme, ki se odražajo v umetnosti. Konkretno mislim na vprašanja, povezana z okoljem, povečano družbeno nestrpnostjo, izkoriščanjem ljudi in narave, kar je posledica večne gonje za dobičkom. Mislim, da so to teme, ki bodo odmevale tudi v javnosti.