Glasbenika Gabrija Moschitza na Zilji vsakdo pozna, saj je že pravcata legenda iz Kanalske doline. Videti in slišati ga je na vsakem žegnu na Zilji in v Kanalski dolini, kamor hodi s svojo harmoniko. Na ta način povezuje tudi obe dolini in  pospešuje sodelovanje v umetniškem, pa tudi političnem smislu. Zavzema se za večjezičnost, za obstoj in enakopravnost vseh štirih jezikov Kanalske doline. Predseduje kapeli »Gruppo Bandistico della Valcanale«, katere člani in članice so deloma že diplomirali na priznanih glasbenih institucijah. Pogovor »pa našan«. 

Ste glasbenik in predsedujete kapeli »Gruppo Bandistico della Valcanale«. Kaj pomeni za mladino, da se angažira v kapeli in kakšne uspehe imate?

Gabri Moschitz: Ker sem glasbenik, mi je sredi devetdesetih let prišlo na misel, da bi ustanovili glasbeno šolo za godbenike. Ta predlog je mnogo ljudi podprlo. 

Pri tem se je treba zahvaliti avstrijskim glasbenikom, članom in članicam orkestra mestnega gledališča v Celovcu, da nam je to uspelo uresničiti in so v Žabnicah in v celotni Kanalski dolini začeli odmevati zvoki godbe. 

Čez leta je iz tega nastal pravi orkester, ki je nastopal tudi na koncertih po Avstriji in Sloveniji. Nujno je treba povedati, da so v zadnjih treh letih kar trije učenci in učenke diplomirali z najvišjo oceno: leta 2019 Simone Moschitz na saksofonu na konservatoriju Giuseppe Verdi v Milanu, Matteo Moschitz leta 2020 na trobenti in Giacomo Marcocig leta 2021 na evfoniju – oba na konservatoriju Jacopo Tomadini v Vidmu. 

Katere jezike govorijo v Žabnicah? 

V Žabnicah, ki so bile samostojna občina do leta 1927, se je do konca šestdesetih let govorilo izključno v slovenskem krajevnem narečju (pa našan), v ustanovah (Consorzio Vicinale-Soseska in Pompieri Volontari – Prostovoljni gasilci) pa samo v nemščini. 

Kasneje pa, ko so se naselili ljudje iz Karnije in iz doline Kluž, se je začela širiti tudi furlanščina, ki jo je leta 1999 italijanska država priznala kot uradni jezik.  Uveljavljala pa se je tudi italijanščina, danes prevladujoči jezik, ki jo je fašistični režim v začetku dvajsetih let začel na silo poučevati v šolah in je poimenoval ulice, trge in šole z imeni, ki nimajo ničesar skupnega z našo zgodovino in našo kulturo. 

Koliko ljudi še obvlada ziljsko narečje (pa našan) in kako bi se lahko situacijo izboljšalo?

Mnogo ljudi še vedno govori slovensko narečje, tudi mladi ga govorijo ali pa ga vsaj razumejo, čeprav za večino to ni več materni jezik. 

Ohranjanje jezika »pa našan« je mogoče samo, če se med seboj še naprej pogovarjamo v njem; da bi to storila samo didaktika, je po mojem nemogoče.  Za slovenščino je različno: zanjo smo po dolgih letih ustavnih bitk dosegli priznanje in za tem so jo uvedli, čeprav v minimalni meri, v deželno didaktično mrežo. 

Omeniti je treba naš dolgoletni napor, ki je omogočil nenehno pomladitev naših dveh zborov: župnijski zbor, ki v cerkvi ohranja še žive skladbe stoletne bogate slovenskega tradicije bogoslužja, in moški pevski zbor, ki ima v svojem repertoarju številne slovenske pesmi. Ob teh dveh so še člani Doganirs, ki je zgodovinska folk-rock skupina in od leta 1974 ponujajo Italiji in tujini obširen repertoar tako izvirnih kot tudi slovenskih pesmi in seveda še priredbe iz repertoarja Avsenikov in Alpskega kvinteta. 

Ohranjanje jezika »pa našan« je mogoče samo, če se med seboj še naprej pogovarjamo v njem

Gabri Moschitz

Kakšno je stanje furanščine? Kdo jo še obvlada in kaj so značilnosti jezika?

Tudi za priznanje furlanščine je bilo treba čakati do 15. decembra 1999, ko je bil odobren državni okvirni zakon o jezikovnih manjšinah št. 482. Furlanščino se govori tudi v Žabnicah, kakor sem že prej poudaril, zaradi priseljevanja iz krajev v Železni dolini in iz Karnije. 

To je povzročilo, da se je tudi naša generacija približala temu jeziku v spomin in zaradi spoštovanja do tistih, ki so se po prihodu v našo vas odlično naučili govoriti »pa našan«, se vključili v našo družbo ter postali njeni aktivni člani: od župnijskega do moškega pevskega zbora, od prostovoljnih gasilcev do športnega združenja. 

Žalosti nas, da je prav pred kratkim vikar, ki ga je imenovala videmska nadškofija po smrti našega dragega don Dionisia, odstranil iz cerkvenih klopi pesmarice s pesmimi v slovenščini, furlanščini, nemščini, latinščini in italijanščini in na njihovo mesto postavil nove pesmarice samo v italijanskem jeziku. 

Kot da to še ne bi bilo dovolj, je za tem porazdelil med prvoobhajance svoje razmisleke, razglabljanje, ki je očitno v škodo zbora, ki od nekdaj poje pesmi iz stoletnega slovenskega bogoslužja in ga večkrat spremljajo orkestracije treh krajevnih, na konservatoriju diplomiranih glasbenikov. 

Razmišljanja pa vsebujejo tudi naslednje besede: »Glasbila ne morejo nadomestiti petja« ali »petje v jeziku, ki ga vsi razumejo, se dotakne srca in približa tiste, ki so daleč«; to pa preprosto povedano pomeni: v cerkvi je igranje na glasbila prepovedano in je treba peti le v italijanščini. 

Nisem pričakoval, da bom leta 2021, potem ko sem že 51 let član zbora, slišal besede, za katere sem mislil, da spadajo v davno, rekel bi, skoraj sramotno preteklost. 

Če se torej po tem nujnem pojasnilu povrnem k furlanskemu jeziku, naj povem, da izhaja iz oglejske podeželske latinščine, ki so se ji kasneje pridružile številne slovanske in germanske prvine, saj so razna ljudstva – Langobardi, Goti, Slovani, Franki in Nemci – gospodovala nad Furlanijo več kot 900 let.

Nisem pričakoval, da bom leta 2021, potem ko sem že 51 let član zbora, slišal besede, za katere sem mislil, da spadajo v davno, rekel bi, skoraj sramotno preteklost. 

Obstaja kontakt med Kanalsko dolino in Ziljo? Lahko poveste kakšno anekdoto?

Z Ziljsko dolino smo v odličnih odnosih; med drugim je moja glasbena skupina Doganirs tam zelo priljubljena in kulturne izmenjave na področju zborovske glasbe so številne. 

Poleg tega sta prav pred kratkim župana iz krajev Straja vas in Bistrica na Zilji potrdila svojo popolno pripravljenost  za morebitno sodelovanje, zlasti zaradi ovrednotenja nekdanjega župnijskega premoženja, ki ga je videmska nadškofijska kurija dala naprodaj za 800.000 evrov, čeprav gre v vseh pogledih za lastnino žabniške župnije. 

To prodajno ponudbo so sicer začasno ustavili zaradi odločnega nasprotovanja krajevne skupnosti.   

Bolj kot povedati anekdoto, bi ob tem rad izrazil svoj premislek ob zanimivosti, ki je zelo redka tudi v drugih krajih na svetu: oni so avstrijski državljani, mi pa italijanski, vendar pa se sporazumevamo in govorimo v istem jeziku – »pa našan«.

Posamezni nemškogovoreči so med drugo svetovno vojno optirali za nemški rajh. Kako se je to obdobje v Kanalski dolini zgodovinsko obdelalo?

Optiranje zaznamuje žalostno poglavje naše zgodovine in je imelo za glavni cilj poitalijančenje Kanalske doline, oblasti so z množično propagando spodbujale domače prebivalstvo, ki je vsekakor govorilo tudi nemško, naj se izseli v Avstrijo. Tamkajšnja bivališča jim je nacistični režim priskrbel tako, da so zasegli premoženje večinoma koroških Slovencev. To zgodovinsko obdobje je bilo mučno in je tudi naše vaščane močno razdvojilo ter zapustilo za seboj težke posledice, ki se vlečejo vse do današnjih dni.

Ali državi Italija in Slovenija podpirata slovensko manjšino v Kanalski dolini? Kakšno manjšinsko zaščito si želite?  

Naj kar povem, da smo še vedno odvisni od tržaškega monopola, ki celotno financiranje iz obeh držav filtrira skozi krovni organizaciji SKGZ in SSO. Mi smo skušali že v devetdesetih letih biti priznani kot videmska pokrajina, v kateri je resničnost popolnoma drugačna kot tista v Trstu ali v Gorici, vendar zaman. Dolga leta so nas popolnoma ignorirali in šele v zadnjem času so končno začeli upoštevati združenje Don Mario Cernet, ki je bilo ustanovljeno v devetdesetih letih z namenom, da bi omogočilo ustrezno podporo našemu bogatemu kulturnemu življenju in zlasti poučevanju slovenskega jezika.