Monika Salzer je sistemska psihoterapevtka, teologinja, duhovnica, duhovna skrbnica za bolnišnice in avtorica. Leta 2017 je ustanovila civilnodružbeno platformo »OMAS GEGEN RECHTS«.
Ustanovili ste gibanje »OMAS GEGEN RECHTS«. Kako ste doživeli ta začetni čas?
Monika Salzer: Ustanovila sem »OMAS GEGEN RECHTS« 17. 11. 2017. Vzrok ustanovitve je bil grožnja, da bo skrajno desničarska stranka FPÖ prišla na vlado. Mislila sem si, da je zdaj dovolj. Jasno mi je bilo, da je treba nekaj ukreniti proti okrepitvi politične desnice. Ustanovila sem skupino na Facebooku in v kratkem času se je pridružilo mnogo žensk. V naslednjem letu smo potem uradno ustanovili društvo »OMAS GEGEN RECHTS«. Kasneje so se tudi v Nemčiji ustanovile skupine »OMAS GEGEN RECHTS«. Trenutno imamo med 80 do 100 skupin.
Kakšne so bile ženske v lastni družini? Kako so vas te zaznamovale?
Društvo sem ustanovila dan pred pogrebom svoje mame – naše »ome«. Zame je bil ta pojem zelo prezenten. Pred pogrebom sem pripravila prezentacijo o maminem življenju, nastopile so tudi njena mama in druge ženske iz družine. Te ženske so bile že v 1920. letih neverjetno feministične. Bile so socialistke, del tako imenovanega proletariata. Med avstrofašizmom so se srečavale v tajnih skupinah. Od štirih sester so bile tri neporočene in so stanovale same. Bile so zelo samostojne in proste. Niso bile ujete v tem duhu psevdomeščanstva, ki je bil v 1950. letih naenkrat v modi. Ta usmerjenost in svoboda mojih prednic me je zelo ohrabrila. Mislila sem si: »Če so si one toliko upale, če so bile tako pogumne, potem moramo tudi me biti pogumne. Moramo povzdigniti glas.« Smo generacija, ki je večinoma imela srečo, da je bila rojena po vojni. Jaz sem se rodila tri leta po drugi svetovni vojni. Imela sem mnogo možnosti za izobraževanje, takšnih naše stare mame niso imele. Ta kapital lahko koristimo. Umetnice, znanstvenice, pisateljice lahko na nov način sprožimo ideje aktivizma.
Vaša stara starša po očetovi strani sta pripadala gradiščansko-hrvaški manjšini. Kako (do-)življate ta aspekt svoje identitete?
Družina mojega očeta me je močno zaznamovala. Dolgo časa sem doraščala s starima staršema. Moja stara starša sta bila zelo prisrčna, moja mati pa je bila zelo stroga Prusinja. V moji družini je torej prišlo do neke vrste kulturnega spopada. Do danes sem edina v družini, ki to gradiščansko-hrvaško poreklo zelo ceni in integrira slovansko kulturo v vsakdanjik.
Moj stari oče je bil edini, ki se je brigal za mojo politično izobrazbo oziroma politizacijo. Za časa velike brezposelnosti v Avstriji ter Evropi je bil član socialistične stranke. Bil je vnet antifašist in vedno je poudarjal, da je Hitler pomenil le eno stvar – vojno. Od njega sem se naučila kritičnega pogleda na politična dogajanja in pomagal mi je razviti politično zavednost.
Kako uspe povezava feminizma, antirasizma in dela proti antisemitizmu v delovanju »OMAS GEGEN RECHTS«?
Vse tematike so povezane. Naš fokus je na delu proti desničarskemu ekstremizmu, ki vpliva na vse druge aspekte. Uniči demokracijo od znotraj. To, kar hočemo dati potomcem, je demokratična družba. Na tej družbi so gradili tudi že naši starši in potem tudi me. Bruno Kreisky je rekel, da demokracija ni nekaj, kar je dano in potem vzeto iz rok, temveč je proces. Če hočemo obdržati demokracijo, se pojavi torej vprašanje, katere sile je treba podpirati. Aktualno je demokracija v številnih državah ogrožena. Primer tega je na primer delovanje madžarskega ministrskega predsednika Viktorja Orbána.
»OMAS GEGEN RECHTS« se tudi zavzemajo za ljudi, ki so morali zbežati. Kako ocenjujete aktualni položaj?
Že dve leti petkrat na teden demonstriramo na Ballhausplatzu pred uradom zveznega kanclerja in pred pisarno zveznega predsednika. Na našem transparentu piše »Beg je človekova pravica. Hiše namesto šotorov«. Beguncem in begunkam se odrekajo vse človekove pravice. Doživeli so nekaj zelo težkega in pogosto travmatičnega. Za beg so porabili večino svojih finančnih sredstev. Avstrija je zelo bogata dežela in kljub temu tako slabo ravna z njimi. Župan Traiskirchna Andreas Babler je zadnji teden rekel, da gre aktualno za to, da se organizira za 4000 ljudi bivališče. V celi Avstriji! Toda imamo desno usmerjeno vlado, ki se ne briga za organizacijo teh prebivališč. Begunci in begunke morajo pozimi prenočevati v šotorih. Tudi na Koroškem so postavili šotore v Šentpetru pri Celovcu ter v Beljaku-Langauenu. Aktualno prevladuje mišljenje o »nas«, ki smo dobri, in o »onih«, ki so slabi. To mišljenje že poznamo iz zgodovine in vemo tudi, da iz takšnega mišljenja nikoli ni nastalo kaj dobrega.
Kako se odzivajo politiki na vaše proteste?
Vlada se do zdaj sploh ni pozicionirala. Molčijo, čeprav nas vsak dan vidijo. To mirno protestno zborovanje je za nas kot ome zelo važno. Narediš nekaj smiselnega in boriš se proti politični nemoči. Protest proti tej situaciji moramo nadaljevati, dokler se stanje ne spremeni. Dovolj ljudi bi bilo pripravljenih nastaniti begunca ali begunko. Problem je, da ni dovolj podpore s strani države. Država mora pokriti stroške.
V javnih debatah ter na splošno v javnosti starejše ženske pogosto potisnejo ob rob. Kako intervenirajo skupine, kot so »OMAS GEGEN RECHTS« v taki situaciji?
Že na začetku gibanja sem formulirala stavek, ki še danes velja: »Biti stara ne pomeni biti nema«. Kot star človek lahko mnogo storiš. Protest starejših zbudi tudi pozornost. Vedno znova slišim, da smo precej znane. Kot »OMAS GEGEN RECHTS« hočemo podpirati mladino in njen protest. S sodelovanjem pri raznih protestih želimo nuditi mladini moralno podporo. Mladina pa to tudi rada sprejema. Vidijo, da smo s svojim hotenjem avtentične. Saj bi lahko tudi ostale doma in pekle jabolčne zavitke, kot to predpisuje stereotip babice. Ampak me srečamo vnuke in vnukinje raje na cesti.
Kako je možno medgeneracijsko organizirati proteste oziroma upor?
Dialog z mladimi je za nas bistven. Ravno nas je obiskal razred iz Kassla, ki nas je intervjuval. Po vrnitvi v Nemčijo so nam poslali dvajset zahvalnih pisem. Mlad mož je potem tudi pri nagovoru rekel, da mu je ta pogovor zelo pomagal, ker je izvedel o izkušnjah babic, o problemih, s katerimi so se one v preteklosti ukvarjale, in kakšne povezave ter podobnosti obstajajo z današnjimi izzivi. Mladina večinoma pozna zadnjih trideset let. Za čas pred tem pa smo me posrednice. Ome smo doživele naše stare starše, starše, nas, naše otroke in naše vnuke in vnukinje. Aktualno pregledamo torej pet generacij. Kar se je v teku generacij spremenilo, je večinoma pozitivno. Otroci in vnuki so doraščali v blaginji in izobraževanje je za velik del prebivalstva možno. Me vidimo ta razvoj in v medgeneracijskih pogovorih lahko to poznavanje tudi posredujemo. Vedno gre za odpiranje diskurza in skupno obravnavanje tem – na primer glede zaviranja okrepitve skrajne desnice, glede zajezitve lažnih novic (fake news) itd. Treba je spet oživeti to kulturo diskusije, posebno med generacijami.
Sodelujete tudi z gibanjem »Fridays for future«, ki se zavzema za reševanje podnebja. Kaj pravite o pomembnosti te tematike?
Mislim, da bo zdaj prišlo do časovnega preobrata. Podnebna katastrofa postaja centralna tema družbe, saj ogroža celotno bazo našega življenja. Trenutno se kot »OMAS GEGEN RECHTS« začenjamo ukvarjati s to tematiko. Smo v procesu. Sicer je naš fokus še vedno na vzdrževanju demokracije, vendar so prehodi na druge teme tekoči. Zavzemamo se na primer tudi za emancipacijo žensk, socialno državo, pravno državo, antirasizem in zdaj tudi vedno bolj proti podnebni krizi. Zadnji teden so bile ome tudi na zborovanju, kjer se je ukvarjalo s 30 femicidi letos (umori žensk v kontekstu hierarhičnih razmerij med spoloma). Moramo poslušati mladino in se zavedati, da boj proti podnebni krizi zadeva nas vse. Vsi smo odgovorni.
»OMAS GEGEN RECHTS« pišejo in nastopajo tudi kot pesnice. Kakšno vlogo igra umetnost v aktivizmu?
Umetnost je skrajno pomembno orodje upora. Umetnost je sopotnica protesta. Ljudem, ki so v stiski, lahko umetnost pomaga, da se postavijo na noge.
Za našo himno je prijateljica Fanya de Stella-Palikruschewa komponirala melodijo in jaz sem napisala besedilo. Refren se glasi: Ome, ome/ vsa dežela nas potrebuje / borimo se za otroke / in se upiramo / Ome, ome / volkovi teh časov / prodajajo našo bodočnost / že danes za veliki denar (Omas, Omas / Uns braucht das ganze Land / Wir kämpfen für die Kinder / Und machen Widerstand / Omas, Omas / Die Wölfe dieser Welt Verkaufen unsere Zukunft / Heut’ schon für das große Geld). Drugo pesem »Rechtsherum« sem pa sama napisala. Ravno so jo ome pele tudi pri protestu na cesti Mariahilf.
Kako se lahko podpre »OMAS GEGEN RECHTS«?
O društvu se lahko pozanimate po socialnih medijih ter na naši spletni strani »www.omasgegenrechts.at«. Na spletni strani lahko tudi postaneš članica ali stopiš z nami v stik. Najboljši način podpore pa je seveda sodelovanje pri akcijah. Sedeti doma je seveda prijetno in enostavno, posebej če je mrzlo. Ampak protesti in prezenca na cesti so najvažnejši. Akcija je srce »OMAS GEGEN RECHTS«.
OMAS GEGEN RECHTS
Članice društva »OMAS GEGEN RECHTS« so predvsem ženske, po starosti pred upokojitvijo ali po njej. Njihov razpoznavni znak so spletene rožnate ali pisane kape, tako imenovane »Pussyhats«. Kape so znamenje nenasilnega upora in solidarnosti. Iniciativa se zavzema proti skrajnemu desničarstvu, antisemitizmu, rasizmu in sovraštvu do žensk. Društvo je aktivno v Avstriji in Nemčiji. Že dve leti demonstrirajo babice, »ome«, pet dni na teden na Ballhausplatzu. Poleg protesta je cilj »OMAS GEGEN RECHTS« tudi podpora mladini. Pri raznih akcijah in demonstracijah so vedno znova solidarne z aktivističnim delom mladine. Društvo »OMAS GEGEN RECHTS« je med drugim prejelo nagrado Paula Spiegla za državljanski pogum od centralnega sveta Judov in Judinj v Nemčiji ter demokracijsko nagrado zvezne dežele Thüringen. Salzerjeva je leta 2021 prejela nagrado in naziv »puntarska ženska leta«.
