»Moje življenje je bilo zelo razgibano«

Krista Mesner se je rodila v Bistrici nad Pliberkom pri Žmavcerju kot najstarejši otrok staršema Mirku in Milki Rudolf, rojeni Karner. Krista ima še sestro Marijo in brate Friedlna, Pauleja in Pepeja. Družina mame Milke se je na Bistrico priselila iz Gorenč pri Šmiklavžu, onkraj Drave. »Doma smo govorili podravsko slovensko narečje, kakor je govorila naša mama,« pove. Pri Žmavcerju so imeli majhno kmetijo, oče je delal še kot gozdar na Peci in kasneje pri Leitgebu, doma na kmetiji in v gospodinjstvu je precej dela obviselo na maminih ramenih. »Nismo imeli veliko, a imeli smo lepo otroštvo,« pravi Krista in se spominja časa s staro mamo, kot so pravili babici, in igranja v bližnjem gozdu.

Po ljudski šoli v Šmihelu je obiskovala glavno šolo v Pliberku. Učenje ji ni delalo težav. »Rada bi še naprej hodila v šolo, a doma ni bilo denarja,« se spominja. Župnik Dersula, tedaj kaplan v Šmihelu, je posredoval, da je lahko deveto šolsko stopnjo opravila pri šolskih sestrah v Šentjakobu. Poleg običajnih šolskih predmetov so bili del učnega načrta tudi kuhanje in vodenje gospodinjstva. Tam je sodelovala tudi v zboru, ki ga je vodil Jože Ropitz, pa tudi kakšno igro so naštudirali. »Lep čas je bil,« pravi. Po končani šoli sta se s sošolko Marijo Bricman, danes poročeno Pitschek, odločili za šiviljsko vajeništvo v podjetju Schaffer v Dobrli vasi, kjer so med drugim izdelovali uniforme za policijo. »Še danes se spominjam, kako naju je Marijina mama s traktorjem peljala v Dobrlo vas na pogovor za službo,« se nasmehne Krista Mesner. Tri leta sta se tam učili. Ob vsakem vremenu se je morala s kolesom z Bistrice peljati v Šmihel, od koder je vozil avtobus v Dobrlo vas. V tovarni sta se s kolegico Marijo pogovarjali slovensko. »Bili sva malo uporniški, nisva se vdali, čeprav so nama kdaj rekli, naj govoriva nemško.« Pri 15 letih se je Krista pridružila šmihelskemu cerkvenemu zboru, leta 1974 pa novo ustanovljenemu Mešanemu pevskemu zboru Podjuna, kjer je spoznala svojega bodočega moža, Rešetarjevega Lojza iz Doba. Le nekaj tednov po opravljenem vajeniškem izpitu – Krista je bila stara 18 let, Lojz pa 23 – so v Šmihelu že zapeli poročni zvonovi. Krista še danes ne more pozabiti nastopa Franca Kuežnika, ki je na dvojni poroki, poročila sta se še Lojzova sestra Zalka in Jurij Mandl, zapel pesem »Dan ljubezni.«

Po poroki se je Krista Mesner preselila k Rešetarju v Dob. Luč sveta so zagledali otroci Dominik, Mario in Rebekka. Kot pevka ansambla Hanzija Artača, znanega po zimzeleni »Ob reki Dravci« izpod peresa Milke Hartman, je bila tudi več dni na poti po Evropi, leta 1988 s triom Korenika celo več tednov na turneji v ZDA. Na odru je večkrat stala tudi noseča. »Moje življenje je bilo zelo razgibano. Hvaležna sem možu, ki me je podpiral in pazil na otroke.« Delala je kot šivilja v Topsportu in kasneje v tovarni čopičev v Pliberku. Ker ni bilo več dela, je izgubila službo. »Ni bilo fajn.« Stara je bila komaj 50 let, a če si se kje predstavil, si ponavadi veljal za prestarega. Pred upokojitvijo je delala še v tovarni filtrov v Šmihelu. »Tam sem na tihem večkrat potočila kakšno solzo. Ko si prišel na šiht, nisi vedel, kje boš delal. Tudi bolni smo hodili v službo. Bil si številka, a nekako sem zdržala do upokojitve. Če se danes peljem mimo tovarne, si ne morem predstavljati, da sem nekoč tam delala.«

Sopranistka Krista Mesner je kot pevka vsa leta ostala zvesta Podjuni in Gorotanu. »Pojem še pri Gorotanu, pri Podjuni pa ne več, ker imam težave z glasilkami. Zaradi tega zelo trpim,« pove. Danes babico in dedka zelo veseli, da ju redno obiskujejo vnuki. »Z Lojzom nama je zelo pomembno, da vnukom posredujeva slovenski jezik, radi skupaj prepevamo ali pomolimo kakšno molitev.« Že trideset let kot članica ženskega gibanja Enotne liste Pliberk v adventnem času skupaj s sotrudnicami pripravlja dobrodelno akcijo prodaje keksov. Z izkupičkom pomagajo brezdomcem. »Včasih si ženske mislimo, da smo že prestare in da bi morale mlajše nadaljevati z akcijo. Vesele smo pa vsake, ki se vključi.«