Na samem nad Železno Kaplo živi Berta Piskernik (62), ki je lobniške gozdove in lovstvo spoznala že v zgodnjem otroštvu. Ob očetu je razvila poseben odnos do narave, ki ji vse življenje daje moč in jo je vodila vse od kapelških grap do morskih globin v Egiptu.
Na domačiji Berte Piskernik narava pokaže svojo veličino in moč. Obiskovalca pozdravijo gosti gozdovi, nenavadno velika psa in zelo prisrčna gostiteljica. Ta ga povabi v svoj dom, kjer vlada vzdušje varne lovske koče in kjer ob požirku zdravilnega napitka beseda hitro steče …
Kateri poklic ste si izbrali?
Berta Piskernik: Po zaključeni Slovenski gimnaziji sem v Ljubljani študirala specialno pedagogiko, saj me je zanimalo delo z mladostniki v domu in z vedenjsko motenimi osebami. Dolgo sem delala v Mladinskem domu, potem pa sem se posvečala socioterapiji pri »Pro mente – Kinder, Jugend, Familie«, kjer sem prevzela tudi vlogo zastopnice zaposlenih kolegov in kolegic.
Kako se je razvil vaš poseben odnos do narave?
Začelo se je že v zgodnjem otroštvu. Oče je bil kmet in lovec, jaz pa sem ga kot senca spremljala pri vsakem opravilu v hlevu, na polju, pri popravljanju traktorja ali v gozdu. Lovstvo zame ni hobi, ki bi si ga zavestno izbrala, je pomemben del mojega življenja in občutenja. Podobno je tudi z ribolovom. Doživela sem zlato mladost, ko sem lahko delala skupaj s starši, ki so mi vse pokazali in me vpeljali v to življenje. Ljubezen do narave je najlepša dediščina, ki mi jo je podaril oče.
Ste to dediščino predali naslednji generaciji?
Ko je bil moj sin Jan majhen, je z mano hodil na lov, potem pa so se njegovi interesi spremenili, tako da ne vem, ali se bo v prihodnje ukvarjal z lovstvom. Vsekakor pa je tudi on razvil globoko ljubezen do narave. Ima veliko srce za živali, zelo pa ga zanimajo tudi posebne vremenske razmere. Kot pedagoginja in mama sem prepričana, da vsak otrok – ne glede na spol – lahko živi tisto, kar si želi. V svojem okolju naj otrok spozna čim več dejavnosti, da bo vedel, kaj ga zares zanima. Ni pomembno, kaj delaš, pomembno je, da delaš z vsem srcem.
Kaj občutite kot ženska, ki se ukvarja z lovstvom?
Ko grem na lov v gozd, sem v sožitju z naravo oz. z divjadjo. Če kaj uplenim, ima to določen namen: ali dam preparirati ali pa je to moja hrana. Nikoli ne lovim zaradi streljanja. Lovski izpit sem naredila pred 37 leti in sem članica lovske družine Spodnji Lobnik, kjer sem edina ženska. Že vrsto let sem članica Kluba prijateljev lova, opravila pa sem tudi lovski izpit v Sloveniji (LZS), saj so mi pomembne prijateljske vezi s slovensko govorečimi lovskimi tovariši. Skupaj ohranjamo slovensko besedo na področju lovstva in seveda tudi lovske običaje. Vsako svojo dejavnost doživljam kot ženska in uživam biti ženska. Izžarevam pozitiven odnos do okolja in notranjo stabilnost, kar sem se naučila od svojega očeta, ki je bil zelo jasna in močna osebnost, zato lahko rečem, da tudi na »moških« področjih nisem imela negativnih izkušenj.
Kaj pa vaši hobiji?
Zanimala so me različna področja. Rada sem jahala in delala tudi s problematičnimi konji. Ko lov miruje, torej od januarja do aprila, sem z akrilnimi barvami slikala lovske motive na lesene spominske strelne tarče, ki jih lovci pogosto dobijo ob posebnih jubilejih. Običaj je, da druščina lovcev strelja na tarčo s številkami, na zadnjo stran pa se napiše imena, tako da se ve, kdo vse je bil na slavju. Nekaj časa sem trobila z lovskim rogom, rada pa sem tudi streljala, tako sem leta 2005 dobila zlato kolajno pri avstrijskem državnem prvenstvu streljanja s pištolo, leta 2010 pa sem dosegla avstrijski rekord v disciplini športne pištole (Speedfire) na razdaljo 25 metrov. Hobi, ki se mu predajam zadnjih deset let, pa je potapljanje. Najraje se potapljam v Rdečem morju, kjer je čudovit podvodni svet, najbolj pa uživam, kadar srečam morske pse in skupaj z njimi plavam.
Kaj vam daje narava?
Veliko sem v naravi, ki je povsod okoli mene, pa tudi v mojem domu. Včasih mi pove, katera zelišča kdo potrebuje, zato izdelujem tinkture. Že mama se je dobro spoznala na zelišča, ki so me tiho spremljala vse življenje. Ta dar sem v sebi močno začutila pred približno 20 leti, ko je dober prijatelj težko zbolel, jaz pa sem mu skušala ojačati imunski sistem. Narava ti veliko pove, če jo poslušaš s srcem. Znanje, ki ga ne daš naprej, je mrtvo znanje, zato vse, kar sem se naučila iz narave, rada posredujem drugim.
