Rotraud Perner je psihoanalitičarka, psihoterapevtka, evangeličanska teologinja, juristka in avtorica. Poučevala je med drugim na univerzi Krems ter na dunajski glavni univerzi. V Matznu v Nižji Avstriji je ustanovila inštitut za salutogenezo in preprečevanje stresa ter akademijo za mezociacijo. Ustanovila je tudi svetovalno središče za družine na Dunaju. Pisala je kolumne za časopise Wiener Zeitung, Winside, Konstruktiv itd. Izdajala je tudi časopis SEXUS Avstrijske družbe za seksologijo (ÖGS). Danes je častna članica ÖGS. Publicirala je nad 50 strokovnih knjig o preprečevanju nasilja in oblastništva, o seksualnosti in duševnem zdravju. Prejela je številna odlikovanja – med drugim veliko zlato odličje za zasluge za republiko Avstrijo leta 2005 za svoje življenjsko delo za preprečevanje nasilja in salutogenezo. Pogovor o dobri konfliktni kulturi, šolstvu in veri.
Ravno ste končali študijo »Mirovna vzgoja v elementarni pedagogiki«. Kaj so izsledki študije?
Rotraud Perner: V študiji se nisem ukvarjala s tem, kako otroci ravnajo s konflikti, temveč me je zanimalo, kakšno orodje mirovne vzgoje imajo pedagogi na razpolago in kateri jim manjkajo. Pedagoško osebje ni dovolj izobraženo za to delo. Poznamo sicer posamezne pristope k tej temi, vendar ni profesionalne didaktike.
Kako lahko interveniramo, če pride do nasilnega konflikta med dvema otrokoma?
Pogosto se išče nekakšen recept, ki naj bi potem razrešil vse konflikte med otroki. To je napačna pot. Vprašanje pedagogov in znanstvenikov naj bi ne bilo »Kaj naj storim?«. Če bi navajali vse korake, bi se ljudje podredili le neki »željeni« avtoriteti. Ta avtoritetna oseba, ki potem deluje kot neke vrste nadomestilo za starše, naj pove, kako mora vse potekati. Tako drugim odvzame vso odgovornost in na ta način posameznik tudi ne more biti kreativen. To jaz imenujem vojaški model.
Pogosto se išče nekakšen recept, ki naj bi potem razrešil vse konflikte med otroki. To je napačna pot.
Rotraud Perner
Ali igra diverziteta kakšno vlogo pri konfliktih v izobraževalnih institucijah?
Na vsak način! Od mladih nog so nas nenehoma svarili pred vsem mogočim, tudi pred ljudmi, ki so drugačni, kot smo sami. To ne vključuje le etnij, temveč tudi velikost, starost itd. Navsezadjne smo se vsega tega naučili. Kopiramo to, kar so nam med vzgojo predvajali – kar so nam ponujali in kar so zavračali. Zato se takšno vedenje prenaša iz generacije v generacijo tako dolgo, dokler kdo ne reče: »Tega nočem, to bom drugače storil.« Kreativnost je vedno potrebna.
Ravno od ljudi, ki imajo drugačne izkušnje in so doraščali v drugačnih okoljih in razmerah, se lahko največ naučimo. S pomočjo komunikacije ali tudi opazovanja lahko razširimo svoje obzorje. Važno je, da gremo skozi življenje s potrpljenjem, toleranco in spoštovanjem. Pri tem pa tudi ne smemo pozabiti spoštovati lastnih meja.
Ste tudi globinska psihologinja. Kaj svetujete, če začutiš v sebi agresijo?
Ustavi se in globoko zadihaj. Tako lahko upočasniš agonalno dihanje. Treba je ohraniti trezno glavo. Ne smeš izgubiti sposobnosti do razumnega mišljenja. Potem lahko razmišljaš o tem, kaj te je konkretno razburilo. Če to spoznaš, lahko predlagaš oziroma prosiš za tisto, kar res hočeš.
Pogosto je vzrok čustva agresije nekaj, kar si je nekdo drug »upal«. To vedenje moti, ker smo se naučili, da je to dejanje nekaj slabega.
Kako naj posameznik ravna s krizo?
V času pandemije smo močno občutili, da stabilnega stanja ni. Življenje ne bo več takšno, kot je bilo pred pandemijo. Toda to ni nič novega. Vsak dan se lahko zgodi kaj nepričakovanega –nesreča, bolezen, spor, izguba delovnega mesta. Takšni dogodki ustvarijo presledek med danes in jutri.
Izziv za posameznika je, kako naj se prilagodi na ta nov položaj. Kako posameznik na to reagira, je odvisno od mnogih dejavnikov. Nekateri ljudje so bolj obremenjeni, drugi manj. Če je neka oseba dobro integrirana, ima prijatelje, družino, ki jo podpira itd., potem bo laže obvladala nepričakovane spremembe. Teh socialnih virov ne gre podcenjevati.
Tudi v preteklosti pridobljene izkušnje ti lahko pomagajo pri prilagajanju. Na primer bi generacija naših starih staršev po mojem laže ravnala s pandemijo, ker so že doživeli mnogo kriz in imajo miselne vzorce, ki so potrebni za takšen čas, že pripravljene.
Zrasli ste bikulturno. Kakšen vpliv je to imelo na vas?
Ne bi rekla, da sem zrasla v dveh kulturah. Moj češki oče je bil že od otroštva naprej dobro integriran. Toda spomnim se, da je mu moja mati v prepirih pogosto očitala, da je »falscher Böhm« (lažniv Čeh) – čeprav je tudi njena mati izvirala iz okolice Budweisa. Moj oče je govoril 27 jezikov. Tiste jezike, ki jih je najbolje obvladal, je tudi poučeval. Zaradi očeta se zanimam za jezikovno oblikovanje, druge kulture in njihovo zgodovino. Vedno mi je rekel, da naj razmišljam o tem, kako se lahko kaj še drugače pove. Rekel je, da če si ne upam kaj vprašati, ker nočem koga žaliti ali ker se sramujem, da moram torej razmisliti, kako naj vprašanje zveni, da druga oseba tega ne bo občutila kot nadlegovanje. To so socialne kompetence, ki bi se jih morali učiti tudi v šoli.
Kako se lahko uvede proces ozdravljenja v manjšinah, ki so pogosto izpostavljene diskriminaciji, preganjanju (na primer med drugo svetovno vojno) in represiji?
Je mnogo poti, kako se lahko ljudem posreduje, da niso manj vredni kot večina. V Avstriji je to sploh absurdno, saj je vendar nastala iz večnacionalne države, monarhije, v kateri se je govorilo madžarsko, italijansko, slovensko, hrvaško itd. Seveda so današnji avstrijski rasizem, diskriminacija in represija še povezani z nacionalsocialistično zgodovino in dediščino. Premagovanje te dediščine je izobraževalna naloga. Menim, da bo to nalogo treba opraviti na eni strani preko umetnosti, glasbe in literature, na drugi strani pa preko komunikacije. Gre vedno za spoštljivo ravnanje z drugimi osebami, gre za osebe, ne za stvari.
V praksi tak projekt pogosto potrebuje konkreten konflikt, ki se ga obdela na način, da deluje kot zgled. Drugače ostane vse siva teorija in nima trajnega učinka. Treba je delati s spoštovanjem. Takšnega konfliktnega stila se lahko naučimo, to je sposobnost za mir. Če si si tako sposobnost usvojil, si jo pridobil, jo lahko potem tudi posreduješ, a za kaj takega je potrebna volja in trajna motivacija. To vem iz lastne izkušnje.
Ste tudi evangeličanska teologinja. Kakšno vlogo igra vera danes?
Šele z 38 leti sem postala kristjanka. Prej sem bila svobodomislec. Bila sem celo v odboru avstrijskega združenja svobodomislecev. Danes se pogosto meša vero, spoved, spiritualnost, verovanje itd., čeprav so to zelo različni pojmi, stanja zavesti in načini življenja. Na žalost so tudi pogosto vzrok za spore, borbe, teror in vojne. Upam, da se bo to tematiko v pouku etike z vidikom na spravo obdelalo. Toda zelo optimistična nisem. Za to bi potrebovali drugačno izobrazbo, kot jo imajo danes učitelji in učiteljice. To sem sama opazila, ko sem poučevala na dunajski univerzi. Dolga leta sem poučevala tečaj »Didaktika preprečevanja nasilja«. Med študenti in študentkami so bili tudi mnogi, ki so že poučevali na nižjih stopnjah oziroma v ljudski šoli. Pogosto so mi ti ljudje potem pripovedovali, da so uporabili moje predloge in bili presenečeni, kakšen pomirljiv učinek so imeli.
Veljate za polihistoričarko, torej za človeka, ki pozna več raznolikih strok. Kako pomembna je klasična izbobrazba v času, v katerem mnogi črpajo znanje iz socialnih medijev?
To je preveč slave – takšno pohvalo ponavadi dobijo le moški. Ženske se večinoma reducira na kakšen detajl njihovega dela oziroma njihove izobrazbe. Sem vneta zagovornica tako imenovane klasične izobrazbe. Toda menim, da potrebujemo sodobno didaktiko in težišča, ki nam omogočijo, da se v vedno kompleksnejšem svetu lahko znajdemo.
Zato mislim, da je treba posredovati več znanja o psihičnih dinamikah. To bi se lahko vpletlo v vse predmete – posebno še v glasbene, saj je tam tudi pogosto v ospredju notranje in socialno ravnanje s kriznimi položaji. Tudi pri telovadbi bi se morali koncentrirati na bolj celoten vidik na telo, ki vključuje čut za lastno telo, tehnike dihanja, prakse kot so tai chi ali qigong. Tako bi lahko pri mladini pospeševali samozavest ter zavest za druge osebe.
