Miha Zablatnik: V Bilčovsu sem se rodil leta 1949. Starši so sodelovali v osvobodilnem boju, mama pa je bila celo zaprta eno leto v gestapovskem zaporu v Celovcu od 6. 5. 1944 do 6. 5. 1945, tako da sem odraščal kot sin bandita oz. kot čuš. Tisti, ki so prišli v hišo in govorili nemško, so nosili kravate. Doživljal sem jih kot gospode, mi pa smo bili kmetje. Takrat smo na vasi še vsi govorili slovensko, otroci pa smo se nemščino naučili šele v šoli. Bili smo vsi enaki. Ko pa so uvedli možnost odjave od pouka slovenščine oz. ko se je bilo treba prijaviti k slovenščini, sem bil na lepem edini otrok na vasi, ki je še naprej obiskoval pouk slovenščine. Ker so moji starši zelo dobro znali nemško, so pogosto pomagali drugim vaščanom, ko je bilo treba kaj napisati v nemščini. To me je navdajalo s ponosom. Po eni strani so me zmerjali, da sem čuš, po drugi strani pa so hodili prosit starše za pomoč, zato mi žalitve v šoli niso šle do živega. Učitelji so bili praviloma nemško usmerjeni, ravnatelji pa pogosto nekdanji nacisti, ki so nadaljevali z germanizacijo. To je veljalo tudi za našo šolsko ravnateljico v Bilčovsu. Sicer sem imel v šoli dobre ocene, ko pa so izvedeli, da je moj stric in poznejši ravnatelj Slovenske gimnazije Pavle Zablatnik pregovoril očeta in da bom šel na Slovensko gimnazijo, sem v polletnem spričevalu nenadoma imel nezadostno oceno v nemščini. Ampak to ni bilo hudo, ker smo takrat opravljali sprejemne izpite za gimnazijo, tako da ocene iz ljudske šole niso bile pomembne.
Po gimnaziji sem začel študirati, potem pa sem se odločil za izobrazbo za izvenšolsko mladinsko vzgojo, pri čemer sem spoznal svojo ženo Ingrid. Vrnila sva se na Koroško, pri Narodnem svetu sem vodil mladinski klub KDZ, pozneje sem bil tajnik Kluba slovenskih občinskih odbornikov in deželni tajnik KEL, bil sem tudi v gospodarstvu, po očetovi smrti pa sem prevzel domačo kmetijo, ki jo zdaj upravljata moja hči Olga in zet Markus.
Biti kmet zame pomeni biti v stalni povezavi z naravo, jo skušati razumeti in z njo komunicirati. Uživati na novo nastala življenja ob čudežu rojevanja in vzklivanja. Najti svoj notranji mir kot del stvarstva.
Danes je občina že zelo ponemčena. Otrok, ki se doma naučijo slovensko, je zelo malo, čeprav je delež prijav k pouku slovenskega jezika visok, nad 50 odstotkov. K dvojezičnemu pouku svoje otroke pogosto prijavljajo tisti, ki so se v občino priselili in nimajo predsodkov, žal pa ne tudi tisti domačini, ki so se ponemčili.
Delež je res visok, žal pa pouk ni dosti kakovosten, tako da se marsikdo tako rekoč skoraj nič ne nauči. To tudi ne more biti drugače, dokler učiteljica/učitelj govori v obeh jezikih hkrati, torej prevaja. Tega se nemško govoreči otrok navadi in pri slovenščini enostavno odklopi. Drugače je v šolah, kjer dnevno ali tedensko menjajo jezik, žal pa se še vedno marsikje prevaja, čeprav to ne funkcionira. Moja hči se je pritožila pri ravnatelju, ker je vnuk do božiča dobil le eno domačo nalogo iz slovenščine, pa ji je ravnatelj rekel, da je prva mamica, ki se je zaradi tega pritožila. Če ima že ravnatelj tako stališče, vemo, kaj to pomeni …
Nemški zbor je nehal delovati. Nastal je, da bi ponemčili slovensko govoreče prebivalstvo in ta cilj so dosegli. Peli so nemška besedila s slovensko melodijo. Koroška pesem je drugačna od avstrijske, melodije niso mogli iztrebiti, priredili pa so besedila v nemščini. Zdaj za to petje ni več interesa, mladi raje pojejo angleške pesmi. Prej so se učili nemška, zdaj pa angleška besedila. Na tuje pesmi človek ni posebej čustveno navezan, saj jih ne občuti kot lastno kulturo.
Slovensko kulturno društvo Bilka je uspešno in bo čez približno dve leti dobilo prostore od občine. To pomeni, da bo občina prostore upravljala in financirala in da društvo s tem ne bo obremenjeno. Takrat bo imelo društvo zares enakovreden položaj, to vidim kot priznanje za naše društvo.
Za uspešno kulturno delovanje je pomembna tudi politična plat. Določene stvari, npr. občinske prostore za društvo, si lahko izborimo le po politični poti. Smo edina občina, kjer lahko vse uredimo v slovenščini – tudi to je zasluga občinske Enotne liste, ki se je za pravice konsekventno borila. Pred leti, ko je bil župan v Bilčovsu gospod Hanzi Ogris, je moji ženi kot občinski svetnici šarmantno namignil, da naj pri občinski seji uporablja svoj materni jezik (nemščino). Pa mu je odgovorila, da bo uporabljala materinščino, ko bo tudi on govoril v svojem materinem jeziku (slovenščini). Zdaj na občini res lahko vsak ureja stvari v svojem jeziku. Včasih je treba vztrajati tudi skozi generacije. Omenim naj tudi, da so pri nas enako aktivni moški in ženske in da ima EL v Bilčovsu vsa tri mandatna mesta zasedena z ženskami, kar je edinstveno na celem Koroškem.
Tudi jaz sem bil navajen, da sem ob navzočnosti tudi samo ene nemško govoreče osebe v slovenski skupini začel govoriti nemško. Ko pa sem se v Nemčiji spoznal s Kurdi in doživel ob srečanjih, da govorijo nemško samo tedaj, kadar se pogovarjajo direktno z mano, ostali v prostoru pa svoj pogovor nadaljujejo v svojem jeziku, me to ni motilo. Pri tem sem ugotovil, da na Koroškem pri menjavi jezika ne gre za sporazumevanje, temveč za oblast in kontrolo. Zato pri nas v družini velja, da med sabo govorimo slovensko, četudi je v prostoru navzoč kdo, ki slovenščine ne razume. Kadar pa se s to osebo sporazumevamo, seveda govorimo nemško. V družini imamo nekaj oseb, ki so se naučile slovensko, in druge, ki se niso, pa v takih situacijah ne vidijo problema. Sčasoma so si pridobili precej pasivnega in nekaj aktivnega znanja. Njihovi otroci – torej naši vnuki – pa so vsi dvojezični, saj tudi enojezični starši cenijo jezikovno bogastvo svojih otrok.
Avstrija je pravna država, kjer nam zakonodaja veliko omogoča, ampak prostovoljno ti tega nihče ne da, temveč se je treba za pravice boriti. To ne velja le za slovenstvo, temveč tudi za delavce, kmete itd. Če nisi angažiran in če se ne zavzemaš, te bodo prikrajšali. Moramo se truditi in lahko se zgodi, da boš sprva tudi malo »nastradal«, pa je treba vseeno vztrajati za uspeh. Na koncu zmagaš.
Seveda. Ker sva z ženo zahtevala rabo slovenskega jezika – tudi za cerkveni davek – so mi že grozili, da me bodo dali pod skrbstvo. To pomeni, da bi me razglasili za opravilno nesposobnega. Na najino pisno zahtevo za rabo slovenščine pri uradni korespondenci z ženo nisva dobila odgovora, ampak kar pošto s sodnije. Pa sva vseeno vztrajala in nama je uspelo. Iz izkustva lahko povem, da do spremembe minejo tri leta do pet let, npr. predpis cerkvenega davka v slovenščini, slovensko uradovanje in dopisovanje z okrajnim glavarstvom, s finančnim uradom in z deželno vlado, zdravniški pregled predšolskih otrok v slovenščini, dvojezična spričevala v ljudski šoli idr. Če hočeš kaj doseči, moraš postati aktiven in vztrajati.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi