Mercedes Echerer: Igralka, režiserka, moderatorka, založnica in kulturna aktivistka

Mercedes Echerer: Moja mati je izvirala je iz madžarske manjšine v Sedmograški v Romuniji. Njen oče je bil iz Avstrije, njeni predniki ter prednice pa iz Švice in Italije.Tema manjšine mi je torej bila položena v zibelko. Čeprav sem se rodila v svobodi in demokraciji in nikoli nisem doživela takih groženj, kot jih je doživela mama, grem vedno tja, kjer sta potrebni podpora in energija za obrambo manjšinskih pravic. Zaradi tega nisem boljši človek, ampak si ne morem pomagati. Doživela pa sem nekakšen negativen odnos oz. reakcije večinske družbe do mojega jezika in kulture. Odraščanje pred skoraj 60 leti kot dvojezičen otrok z vzhodnim jezikom je bilo težko. Predsodki so bili bolj ali manj vedno prisotni.

Že dolgo sem načrtovala umetniško obdelati kraj ter veliko družino. V mislih sem imela slike, ki sem jih dobila ob svojem prvem obisku Sedmograške. Stara sem bila deset let. Nenadoma sem dobila veliko družino. To je bilo zame nekaj novega. Bilo je toliko tet in pratet, nečakov, nečakinj, bratrancev in sestričen in nekdo je vedno imel čas zame. Imela sem štiri strice, ki so bili vsak na svoj način posebni. Pripovedovali so mi svoje zgodbe. Eden od njih je z mano potoval po območju in mi pripovedoval zgodovino in legende – ne samo madžarske, temveč zgodbe o vseh tam živečih etničnih skupinah. Tam je namreč nekoč živelo pr. 30 etničnih skupin. Pred cerkvijo v Tordi je majhen spomenik, ki prikazuje moškega z zvitkom papirja. Vprašal me je, kaj mislim, da predstavlja. Rekla sem, da je ta spominik verjetno povezan s cerkvijo. Odgovoril mi je: »Ne. Tu lahko vidiš prvi poskus oblikovanja nečesa podobnega človekovim pravicam.« To je bilo v 17. stoletju, dolgo pred francosko revolucijo. V regiji je bil tudi vladar, ki je vero razglasil za zasebno zadevo. Ni hotel deliti oblasti s cerkvijo. Pod njim je bila vera svobodna. Na Sedmograškem, v Banatu in nekaterih delih Male Vlaške je torej živela verska toleranca. Zato so danes v teh regijah povsod vsaj tri cerkve. Četudi cerkva ne uporabljajo več, jih večinoma še vzdržujejo. Če vprašaš, zakaj, odgovorijo: »Še vedno se lahko vrnejo! In če se vrnejo, naj najdejo svojo cerkev intaktno.« Ti zgodovinski dosežki so postali živa kultura. To me je res navdušilo.

Žal še vedno obstaja železna zavesa iz predsodkov in je obstajala že dolgo pred komunizmom. Znanstveni in kulturni dogodki so imeli možnost biti prepoznavni, če so bili uspešni v Nemčiji, Franciji ali v eni od drugih večjih evropskih držav. Samo poglejte avstrijsko gledališko sceno: Koliko romunskih, poljskih ali madžarskih avtorjev in avtoric je npr. na gledališkem programu? Ni jih mnogo. Enako je tudi v filmski industriji, pop kulturi in literaturi. Če je kaj povezano z jezikom, postane težko tudi na področju umetnosti. Madžarščina je na splošno jezikovni otok v Evropi. Zato so pomembne posamezne pobude, kot je Romunska ruleta. Če samo pet odstotkov obiskovalcev začne razmišljati drugače, potem je bil večer uspešen.

„DIE2“ je pravzaprav precej staro društvo. Nekaj časa je mirovalo, dokler ga nisem leta 2008/2009 ponovno oživila. Naša prva produkcija, knjiga „Donaumärchen“ (Donavske pravljice),  je bila uspešna na trgu. V njej so zbrane zgodbe z vseh koncev Podonavja in  smo jih prevedli tudi v slovaški in romunski jezik. Po oživitvi društva sem se začela bolj ukvarjati z jezikom. Med drugim sem ugotovila, da skoraj ne poznam turških avtorjev in avtoric. Zato sem se začela seznanjati s turško književnostjo. Zelo zanimivo je, da je leposlovje v knjigarnah arabskega sveta postalo modno šele v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Porodila se je zamisel o pripravi turško-nemške zvočne knjige in pripravila sem jo skupaj s kolegicami s turškim poreklom. Knjiga pa na trgu na žalost ni bila uspešna. Toda ko smo imeli branja, so bili ljudje navdušeni in celotna ponudba, ki smo jo prinesli s seboj, je bila takoj razprodana. V “DIE2” poskušamo z omejenimi sredstvi prinesti teme na mesta, kjer morda še niso tako dobro poznane. V ljudeh želimo vzbuditi radovednost in jih povezati z novimi stvarmi. To je naporno delo, vendar sem navdušena nad odličnimi ljudmi, ki ga opravljajo.

Društvo “EUXXL“ je nastalo zaradi mojega dela v Bruslju. Tam sem spoznala številne strokovnjake, ki delajo izven parlamenta. Zdelo se mi je, da bi jih bilo dobro vključiti v projekt v Avstriji. Organizirali smo festival, na katerem je bilo veliko gostov iz vse Evrope. Platformo za kulturno politiko organiziramo že 20 let, zdaj pa upam, da bodo to pomembno delo prevzeli mlajši. Paralelno sem začela ustanavljati potujoči kino “Die Reihe” EUXXL-a. Prva tri leta je bilo razmeroma težko, potem pa je postal naenkrat uspešnica. DVD-je ali blu-raye pošiljamo v majhne vasi in mesta, kjer naši lokalni partnerji zgradijo kino. Vse, kar potrebuješ, sta platno in projektor. Kino postavimo na primer v zadnji prostor gostilne ali občinske knjižnice, kjer se z določeno rednostjo kažejo evropski filmi. Včasih tako tudi mimogrede uspe odpraviti meje, če se na primer domačin odpelje do nastanitve za begunce in begunke v sosednji vasi in ljudi povabi na filmski večer. Skupno gledanje filma je kljub jezikovni oviri ustvarilo povezavo med ljudmi.

Kultura je le ena od oblik izražanja lastnega bitja. Če je človek premalo radoveden, ga druga kultura verjetno ne bo zanimala. Kultura lahko razvije zanimanje in razumevanje za ljudi, ki so drugačni. Na Sedmograški že več kot deset let poteka tako imenovani „transilvanski brunch“. Razvili so ga povratniki, ki so se po odprtju države vrnili v Romunijo. Ti ljudje so študirali v tujini, si tam mogoče že ustvarili eksistenco in se po padcu komunizma v letih 1989/1990 vrnili v Romunijo, da bi pomagali pri obnovi države. V Romuniji je to bilo, tako kot v mnogih drugih državah, težko. Zato so prišli na idejo, da bi se osredotočili na kmetijstvo. Začeli so zbirati kuharske recepte iz regije in  ponujati te jedi vsako prvo soboto v mesecu po vaseh za brunch. Znamenite zeljne zvitke npr. pripravljajo v vsaki vasi na čisto svoj način. Ljudje so ponosni na te razlike, ki jih je treba ohraniti. Vendar to ne pomeni, da zavračajo posebnosti druge osebe. Prav to lahko stori kultura.

Imam koroške korenine, saj je moj oče bil deloma Korošec. Svojo prvo glavno vlogo pa sem odigrala pri Herbertu Wochinzu v Mestnem gledališču v Celovcu, ko sem bila stara približno 20 let. S slovensko narodno skupnostjo sem razmeroma hitro prišla v stik. Toda o zgodovini Koroške sem vedela zares premalo. Počasi sem se poglobila v zgodovino in začela postavljati veliko vprašanj. Bilo je zelo zanimivo, ko so si ljudje, ki so bili precej proti manjšini, začeli nasprotovati. Resnično verjamem, da ima lahko spraševanje velik učinek. Mogoče lahko celo spremeni mišljenje posameznika, če opazi nasprotovanja v lastnem mišljenju.  

Vadim za igro „Der jüngste Tag“ Ödöna von Horvatha v režiji Marie Happel za Festspiele Reichenau. Trenutno se tudi skušam uveljaviti kot režiserka v tujini. Za prihodnje leto pa načrtujem projekt, ki se bo osredotočil na romsko narodno skupnost.