Katja Gasser je novinarka in literarna kritičarka. Od leta 2008 vodi literarni resor v ORF-u. Prej je delala pri radijskem oddajniku Ö1, kjer je oblikovala številne prispevke. Prispevek »Svete table. Die Tafeln in unseren Köpfen« (Svete table. Table v naših glavah), ki ga je Gasser naredila skupaj s Petrom Zimmermannom, je bil odlikovan z nagrado za novinarje prelata Leopolda Ungarja. Kot literarna kritičarka je prejela državno nagrado. Gasser je strokovnjakinja za avstrijsko literaturo. V sezoni 2022–2023 bo umetniški vodja za nastop Avstrije kot dežele gostiteljice na knjižnem sejmu v Leip­zigu. Pogovor o novinarstvu, manjšini in literarni sceni.

Delate kot novinarka. Od leta 2008 naprej vodite literarni resor ORF. Kaj vas je pritegnilo k temu poklicu?

Katja Gasser: To se včasih tudi sama sprašujem. Kot otrok oziroma mladinka sploh nisem imela predstave o tem, kaj pomeni biti novinarka. Prihajam iz privilegiranih, vendar le preprostih razmer. Intelektualno delo ni bilo najbolj cenjeno. Mislim, da je bilo tudi nekoliko naključja, da sem prišla v ta poklic. Moj glavni interes je ob začetku poklicne kariere bil literatura. Poglobila sem se v določene teme literarne scene nemškogovorečega območja. Nekako sem tudi skozi to delo prišla k novinarstvu. Mislila sem si, da je to, kar mene tako zanima in navdušuje, zanimivo tudi za druge. Danes sem vse bolj kot kdajkoli prepričana, da je kulturno delovanje, kamor spada tudi literatura, politično in družbeno-politično merodajno. V jedru mojega delovanja je vedno bilo intenzivno zanimanje za živo kulturo, ki mogoče ni vedno v žarišču.

Delali ste tudi pri radiu Ö1. V seriji oddaj »Hörbilder« ste naredili tudi prispevek o deportaciji koroško-slovenskih družin, še posebej vaše družine. Kako ste to delo doživeli?

V prispevku »Drei Tage, drei Monate, drei Jahre« (Tri dni, tri mesece, tri leta) sem vzorčno obdelala zgodovino lastne družine. To je zame bila važna izkušnja. Koroški Slovenci in Slovenke imamo zelo težavno zgodovino. Moja mama, ki je kot otrok doživela zaradi deportacije strašne reči, pa je vedno rekla, da teh izkušenj in občutkov nikomur ne želi. Bila je mnenja, da se moramo iz zgodovine učiti. Osebno to jemljem v privatnem življenju in tudi v poklicu zelo resno. Zavedati se moramo svoje zgodovine, pogled pa mora biti usmerjen v bodočnost.

Leta 2007 ste za prispevek »Svete table« serije »Hörbilder« prejeli novinarsko nagrado prelata Leopolda Ungarja. V prispevku ste ob 90. obletnici plebiscita obdelali politično zgodovino slovenske manjšine. Kako ocenjujete položaj manjšine danes? 

Socializirana sem kot zelo zavedna koroška Slovenka in tematika mi bo vedno pri srcu. Mislim, da se je položaj sicer zboljšal, vendar bi moral biti na Koroškem cilj, da bo družba vse bolj egalitarna. Moramo se zavedati manjšinskih pravic in terjati, da se jih uveljavi. Seveda pa je treba tudi širiti pogled, saj je svet velik. Naši otroci nas bodo namreč ocenjevali po tem, v kakšni meri smo uspeli živeti v egalitarnih razmerah. Glede jezika pa se strinjam s Florjanom Lipušem. Če bomo imeli jezik, bomo, če ga pa ne bomo imeli, ne bomo. Nega slovenskega jezika je odločilna za obstoj narodne skupnosti.

Nega slovenskega jezika je odločilna za obstoj narodne skupnosti.

Katja Gasser

Vaša hčerka odrašča dvojezično – namreč z nemščino in z rožanščino, živite pa na Dunaju. Na Koroškem je propad narečij že močno opazen. Kako vam uspe v velemestu vzgajati otroka v lastni materinščini?

Vedno rečem: Če je meni uspelo, da moja hčerka govori v materinščini, bi moralo to uspeti vsakemu. Moja hčerka odrašča v bolj ali manj popolnoma nemškem okolju in jaz sem pravzaprav edina, ki z njo na Dunaju govori slovensko. Bila je v nemški oskrbi, ker sem se že v prvem letu po njenem rojstvu vrnila na delo. Danes govori popolno bilčovščino oziroma obvlada več slovenščine kot marsikdo, ki odrašča na Koroškem. Zato je bila potrebna vztrajnost. Jaz sem z njo govorila izključno slovensko. Danes sem izredno vesela, da lahko v Bilčovsu govori z ljudmi tako, kot da bi vse življenje živela v občini. Zanimivo pa je, da se ne definira za Korošico, temveč za Dunajčanko.

Mislim, da je moja družina primer za to, da lahko posredovanje jezika uspe tudi pod bolj težavnimi pogoji. V bistvu je zame absurdno, da dvojezičnost na Koroškem pogosto ne uspe. Zato menim, da bi moral biti dvojezičen pouk obvezen na celotnem dvojezičnem območju. Upam, da se bomo še zavedali, kakšna prednost je, da ljudje na tem območju obvladajo tudi slovenščino. Tudi otroku samo koristi, če obvlada več jezikov. 

Ste tudi literarna kritičarka. Leta 2019 ste prejeli državno nagrado za literarno kritiko. Kaj označuje dobrega literarnega kritika?

Trudim se, da se bližam delu druge osebe z velikim spoštovanjem. Vsak dober kritik oziroma kritičarka ceni napisano besedo. Druga stvar pa je, da moraš besedilo presojati po namenu, s katerim je bil spravljen v svet. To pomeni, da na primer kriminalke ne moreš brati na enak način kot poljudnoznanstveno knjigo. Tekst je treba oceniti po merilih žanra.

Bili ste članica številnih žirij. Kaj lahko poveste o tekmovalni kulturi v literarni sceni?

V glavnem sem nasprotnica tekmovalnih konceptov. Dejansko je pa tako, da postane javnost pozorna le, če je tvoje delo tudi v kontekstu tekme. Namen tekem je generirati pozornost in to potem tudi večinoma uspe. Mnenja sem, da je na to treba gledati  pragmatično. Po mojih izkušnjah se 99 odstotkov žirij trudi za dobro in resnično stvar. V žirijah sedijo večinoma tisti, ki se zanimajo za literaturo in se nanjo tudi spoznajo. Zame je bila v tej zadevi najvažnejša izkušnja »Der Deutsche Buchpreis« (Nemška knjižna nagrada). Tedaj sem bila govornica za žirijo. Naučila sem se mnogo o dinamiki diskusij in o tem, kako lahko vztrajaš v debati, v kateri ljudje zastopajo čisto različna mnenja. Spoznala sem, da je kvaliteta argumetov odločilna za to, da prideš do cilja. To navsezadnje seveda velja za vse družbene dinamike. 

1. septembra ste otvorili »Klagenfurt Festival« (Festival Celovec) z govorom o provincah. Kaj je za vas provinca?

Provinco lahko najdeš tudi v urbanem prostoru, ni navezana na kraj. Provinca je tam, kjer so ljudje ozkosrčni in kjer niso pripravljeni akceptirati, da obstajajo tudi drugi pogledi na svet. Kjer sta empatija in misel omejeni, tam je zame provinca. 

Provinca je tam, kjer so ljudje ozkosrčni in kjer niso pripravljeni akceptirati, da obstajajo tudi drugi pogledi na svet.

Katja Gasser

Ste umetniška vodja za knjižni sejem v Leipzigu za leti 2022 in 2023. Kaj načrtujete?

Umetniško vodstvo knjižnega sejma v Leipzigu je doslej moj največji poklicni izziv in je velika čast zame, da so me poverili s to nalogo. Sem na začetku načrtovanja. Posebno važno mi je, da bomo nastopili tako raznoliko, kot je pač raznolika Avstrija. Centralna ideja bo jezikovna, formalna in kulturna raznolikost. Mislim, da je pomembno, da se bomo pokazali kot odprta, večkulturna dežela, ki se zanima za emancipatorične politične ideje. Izhajam iz tega, da bo to uspelo, saj tudi ustreza realnosti. 

Mislim, da je pomembno, da se bomo pokazali kot odprta, večkulturna dežela, ki se zanima za emancipatorične politične ideje.

Katja Gasser

Kaj je za vas posebnost knjižnega sejma v Leipzigu in v čem se razlikuje od knjižnega sejma v Frankfurtu?

Knjižni sejem v Leipzigu je publiki bliže. Atmosfera branja in kulture je zelo poudarjena. Ekonomski aspekti so v Frank­furtu bolj v ospredju kot v Leipzigu. Frankfurt je tudi finančni center knjižne branže. V Leipzigu je laže biti blizu tistih, ki resnično berejo knjige, predstavljene na knjižnjih sejmih. Zato me posebno veseli, da bomo v Leipzigu lahko predstavili avstrijsko literaturo.