Masomah Regl se je rodila v Kabulu v Afganistanu. Z osmimi leti je prišla v Avstrijo. V Gradcu je zaključila študij konferenčne tolmačice in danes govori sedem jezikov. Po študiju je delala na socialnem področju, v parlamentu in v tehniki. Trenutno dela kot sodelavka graškega mestnega svetnika Roberta Krotzerja. Leta 2018 je soustanovila društvo »FIVESTONES«, ki izvaja različne projekte s težiščem na večkulturnosti, integraciji, izobrazbi za mir ter agira kot javni glas za afganistansko diasporo. Pogovor o odhodu Američanov iz Afganistana pred enim letom, o situaciji v deželi ter afganistanski diaspori v Avstriji.
Pred enim letom so Američani naenkrat odšli iz Afganistana in talibani so prevzeli oblast. Kako ocenjujete današnji položaj?
Masomah Regl Kot so mnogi predvidevali, je ekonomska situacija danes katastrofalna. Prej so internacionalne finačne podpore predstavljale okoli osemdeset odstotkov financ. Te pomoči zdaj ni več. Internacionalne organizacije, projekti in podjetja so namreč večinoma odšli iz Afganistana. Drugi del afganistanskega denarja pa zadržuje ZDA, dokler se talibani ne bodo držali določenih dogovorov. Tu gre za približno 80 milijard dolarjev. Poleg tega ni plačanih delovnih mest. Dežela doživlja t. i. »brain drain«. Dobro izobraženi ljudje, ki so prej imeli delovna mesta in sodelovali z internacionalnimi organizacijami, so ali že bili evakuirani 15. 8. 2021 ali pa so odšli v času enega leta. Seveda je zdaj vsa dežela v velikem strahu, posebno mladi so psihično zdelani. Še nikoli niso živeli pod talibani, zrasli so v duhu rasti in zagona. V zadnjih 20 letih so si zgradili življenjsko bazo, priborili so si svobode v svojih konservativnih družinah, mnogi so študirali – tudi ženske. V nekaterih družinah je npr. tudi najstarejša hči bila hranilka družine. Zdaj so se te perspektive za bodočnost podrle in vedno več mladih je depresivnih.
Kakšen je položaj v Afganistanu glede na človekove pravice?
Pravne države ni. Ne moreš se kam pritožiti, ne moreš se kam obrniti, če se ti godi krivica. Za ženske je to posebno nevarno – npr. ob masivnem nasilju v družini. V zadnjih letih so ustanovili številne varne hiše, ki zdaj ne morejo več nadaljevati z delom. Ni zaščite pred nasiljem, izkoriščanjem, prisilnimi porokami itd. Ženske ne smejo obiskovati srednjih šol in univerz, gibanje izven doma je močno nadzorovano, dostop do delovnega trga je skrajno omejen.
Imate izkušnje z begom. Kako ste prispeli v Avstrijo?
V državljanski vojni sem bila kot otrok ob raketnem napadu hudo ranjena. Nemška humanitarna organizacija je otroke z vojnimi poškodbami za medicinsko oskrbo evakuirala iz Afganistana v Nemčijo. Tam so mi amputirali nogo in dobila sem otroško protezo. Namenjeno je bilo, da se otroci, če preživijo, po okrevanju spet vrnejo v Afganistan. Tudi mene so izgnali. Toda v Nemčiji sem spoznala avstrijsko družino, ki me je tedaj tudi sprejela kot rejenko. Po izgonu si je družina potem močno prizadevala za to, da me lahko posvojijo. To je tudi bila edina možnost,da se vrnem iz Afganistana. Uspelo je in tako sem potem prišla v Avstrijo.
Trenutno je vojna v Ukrajini v ospredju medijskega in civilnega interesa. Obstaja nekakšna »hierarhija beguncev in begunk« v Avstriji?
V skupnosti beguncev ne, toda s strani politike in družbe takšna hierarhija obstaja. Podpora civilne družbe je masivna. Tudi leta 2015 je bila podpora civilne družbe na začetku zelo velika. Toda zdaj vidiš, kaj vse je s strani politike mogoče. Mogoče je spremeniti pravila, dostop do socialnih prispevkov ter tečajev nemščine je mogoč, mogoče je organizirati prevoz direktno od meje. Tudi javno mnenje se je spremenilo. Ljudje, ki so imeli skrajno negativno mnenje o beguncih, naenkrat odpirajo vrata.
Vse te spremembe so v bistvu pozitivne. Seveda je dobro in važno, da se pomaga ukrajinskim beguncem in begunkam, ljudje, ki smo doživeli beg, imamo še posebej sočutje z njimi. Saj vemo, kaj pomeni, če je v domovini vojna.
Toda za ljudi, ki so od leta 2015 naprej doživeli masivne težave in šikane s strani avstrijske politike, družbe in države, je to kot pljunek v obraz. Diskrepanca v ravnanju z begunci in begunkami je masivna in te dvojne morale ne moreš zamolčati.
Kako ravna javnost z migranti v Avstriji?
V ravnanju z migranti so velike razlike. Ljudje iz Španije, ZDA ali Francije, ki so v Avstriji zaradi študija, dela ali ljubezni so »dobri inozemci in inozemke«, prosilci za azil pa so manj zaželeni. Če se kakšno mesto baha s svojo internacionalnostjo, govori večinoma o prestižnih migrantih. Afganistanska diaspora je sestavljena iz številnih etnij, a v javnosti ni vsaka vidna. Afganistanski sikhi so npr. manjšina, ki je zaradi preganjanja že skoraj popolnoma izginila. V Avstriji se jih komaj zazna.
S katerimi problemi se mora afganistanska diaspora tukaj ukvarjati?
Stopnja kriminala je za celotno diasporo problematična. Nasilna dejanja posameznih Afganistancev v Avstriji imajo posledice za celotno diasporo. Pogosto se tu namreč ne razlikuje med posamezniki in skupnostjo. Negativni javni imidž afganistanske skupnosti ima hude posledice. Leta 2021 je npr. tedanji zvezni kancler Kurz izjavil, da noče sprejeti nobenega begunca oz. begunke iz Afganistana. Mnogi Avstrjici so soglašali s to izjavo.
Kot Afganistanec v Avstriji imaš mnogo odgovornosti, ves čas predstavljaš celotno skupnost. Akcije posameznika imajo posledice za celotno diasporo v deželi in za vzdušje v družbi. Vzdušje vpliva na volitve, na politiko in tudi na zakone.
Večina afganistanske diaspore je zelo delavna in sposobna. Mnogi se, kljub izzivom, ki jih prinaša življenje v drugi deželi, angažirajo v društvih in organizacijah. Hočejo podpirati ljudi v tem, da lahko uporabljajo svoboščine v Avstriji in da se rešijo vzorcev, v katere so bili prisiljeni v Afganistanu. Te skrajno pozitivne primere bi bilo treba postaviti bolj v ospredje.
Soustanovili ste društvo »FIVESTONES«. Kako je prišlo do ustanovitve in kaj so cilji društva?
Društvo je bilo ustanovljeno leta 2018 – se pravi tri leta po začetku t. i. »begunske krize«. Leta 2015 je prišlo več beguncev v Avstrijo, tudi več ljudi iz Afganistana. Meje so se odprle predvsem za ljudi iz Sirije, ker je tam izbruhnila vojna. Mnogi Evropejci niso razumeli, zakaj bežijo tudi Afganistanci. Toda treba je vedeti, da v Afganistanu vojna traja že desetletja. V Afganistanu se zelo težko živi – posebej če pripadaš šiitski verski usmeritvi ali hazarski etnični skupnosti. Hazari predstavljajo največji del afganistanske diaspore, saj jih v Afganistanu že stoletja preganjajo. Niso akceptirani kot Afganistanci in zato so mnogi zbežali v sosednje države, npr. v Iran, kjer so dolgo živeli pod zelo slabimi življenjskimi pogoji. Mnogi so potem leta 2015 zbežali v Evropo.
Leta 2015 je bilo leto velike solidarnosti, a to se je hitro spremenilo. Ljudje iz Afganistana imajo lastno kulturo in lasten način. Dolgo so bili v poziciji prosilcev v drugih državah. Na eni strani je obstajalo pričakovanje hvaležnosti, na drugi strani pa frustracija, potrebe itd. Vzdušje se je hitro skisalo. Leta 2018 smo se torej odločili, da hočemo preko društva kot Afganistanci delati za Afganistance. Agiramo kot glas skupnosti v javnosti in smo posredniki med skupnostjo in večino. Organiziramo delavnice, tečaje, projekte, prireditve in konference na teme večkulturnost, integracija in delo za mir.
Zakaj se društvo imenuje »FIVESTONES« (pet kamnov)?
Društvo je poimenovano po otroški igri, ki je posebno v bolj revnih azijatskih regijah zelo priljubljena. Pri igri uporabljaš kamne, ki jih najdeš v okolici. S spretnostjo in kreativnostjo lahko torej z omejenimi sredstvi ustvariš nekaj dragocenega. Ne moreš biti bogat ali znan, ne da bi kaj ustvaril. Z voljo, kreativnostjo in skupnimi močmi lahko uporabljamo svoje sposobnosti za skupni blagor.
Ste sodelavka graškega mestnega svetnika Roberta Krotzerja in mu svetujete predvsem na področju intergracije. Kako ocenjujete graško integracijsko politiko?
V Gradcu imamo integracijski referat, ki je upravni oddelek za področje integracije. Integracijski referat obstaja in deluje že čez 15 let. To je velika prednost za mesto. Toda jasno je, da je bilo vzdušje v zadnjih letih precej negativno in bolj usmerjeno proti integraciji.
Zadnje leto v novembru je mestni svetnik Robert Krotzer prevzel področje integracije. Odziv društev je bil pozitiven. Pomembno nam je čimbolj enakopravno sodelovanje. Važno je, da organizacije lahko povedo, kaj potrebujejo in kaj bi rade storile. Ljudje, ki danes še vedno delajo na tem področju, imajo mnogo izkušenj. So strokovnjaki in treba jih je poslušati. Naš cilj je, da se kot mesto zavedamo, da je raznolikost nekaj pozitivnega. Dobrine kot večjezičnost, internacionalnost, večkulturnost so dragocene in vredne podpore.
Delate tudi kot članica žirije pri govornem natečaju »Sag’s Multi«. Kaj vam pomeni večjezičnost?
Večjezičnost je zame neverjetno važna. Jeziki so me od nekdaj navduševali. Sama govorim sedem jezikov. Sem izobražena tolmačica za konference. Zelo škoda se mi zdi, če se ljudi, ki bi lahko bili večjezični, demotivira tako, da se en jezik zaničuje. Pogosto se npr. ljudem iz manjšin oz. migracijskih skupnosti posreduje občutek, da je materinščina manj vredna kot npr. francoščina ali angleščina. To seveda vpliva na manjšince in manjšinke. Imajo občutek, da že zaradi svoje zunanjosti pridejo v določen predal in zato avtomatično govorijo nemško, z avstrijskim naglasom, v javnosti – tudi če govorijo z otrokom na igrišču. Imaš občutek, da moraš dokazati, da spadaš sem, da si »prava Avstrijka«.
Mislim, da je »Sag’s Multi« res odličen projekt, ker spodbuja dijake, da praznujejo materinščino, da preprečuje nastajanje občutkov manjvrednosti in da spravi jezike na oder in v javnost. Agira torej na več ravneh za večjezično Avstrijo.
