Marjan Plohl: Nogomet je zanj kot maša

Marjan Plohl, rojen 5. septembra 1963 na Ptuju. Leta 2013 je prevzel radiško faro, potem ko je bil prej 17 let župnik v Kotljah v Mežiški dolini. Njegov predhodnik na Radišah je bil sedanji krški škof Jože Marketz. Poleg radiške fare oskrbuje Plohl tudi fari Medgorje in Podgrad (Rottenstein).  Doslej je sodeloval na 16 evropskih prvenstvih duhovnikov in igral osemkrat za Slovenijo, osemkrat za Avstrijo. Na letošnjem jubilejnem turnirju nastopa 15 ekip, v ospredju pa niso goli in dosežki, temveč duhovniška izmenjava in povezovanje.    

Marjan Plohl: Nogomet pomeni zame ohranjanje telesne in duhovne kondicije s ciljem, povezovati se s soigralci in igralci nasprotnih ekip.       

Seveda za sveto mašo. Čeprav so se v času mojega službovanja v Kotljah radi pošalili na moj račun in rekli, da naj bi bil prej pripravljen porabiti čas za nogomet kot za duhovno dejavnost. To seveda ne drži.

Leta 2008 je v Sarajevu za Avstrijo igral tudi Miha Golavčnik, župnik v Žvabeku in na Suhi, jaz pa za Slovenijo. Sicer pa sem slišal, da naj bi bil tudi krški škof Jože Marketz dober nogometaš.

Vsako jutro intenzivno telovadim 20 minut. Poleg tega vadim s hojo in tekom. Pred prvenstvom sem se udeležil tudi nogometnega turnirja na Prevaljah ob slovenskem kulturnem prazniku in igral v ekipi novinarjev.  

Kljub infarktu pred tremi leti se skušam v mejah dovoljenega udeleževati treningov in  tekem. Gre mi v prvi vrsti za sodelovanje in udeležbo na teh nogometnih srečanjih. Moj prispevek je relativno majhen: igram kvečjemu pet minut. Prav tako lahko kljub prestanemu infarktu brez problemov opravljam duhovniško poslanstvo v vseh treh farah, poleg radiške tudi v Medgorjah in Podgradu. 

Imam dobre sodelavce in sem jim zelo hvaležen. To velja tudi za diakona Petra Straußa iz Medgorij.    

Na Koroškem na vsak način SAK, na evropski ravni pa Borussia Mönchengladbach. 

Kot radiški župnik sem ponosen na SAK, saj je ravno na Radišah, v naselju Tuce, začel pisati svojo bogato nogometno zgodovino. Rad obiščem tekme SAK in namenim igralcem kakšno spodbudno duhovno besedo. Borussio Mönchengladbach pa sem vzljubil, ko sem pred mnogimi leti opravljal počitniško delo v Severnem Porenju (Nordrhein).  

Na Radiše, namesto v Sveče, sem prišel leta 2013 na predlog Jožeta Marketza. Že leta 2012 me je Sodaliteta, ki združuje slovenske duhovnike, prosila, naj pomagam Janezu Tratarju v Dobrli vasi, Hanzeju Dersuli v Grebinjskem Kloštru in na Rudi ter Ivanu Olipu v Vogrčah.       

Da jim ponujam tisto, kar me samega dela srečnega. S tem, da iščem stike z župljani, vernimi in nevernimi kristjani ter s pripadniki drugih verskih skupnosti in biti zanje na razpolago z vso svojo človeško odprtostjo. Skratka: biti drugemu brat.

Na prireditvah SPD Radiše, še posebej na Radiškem plesu in prireditvi »Dober večer, sosed«, srečam več ljudi kot običajno  v cerkvi, kjer je obisk povprečen.

Gledam, da je v razmerju pol slovensko pol nemško. Tu ne delam nobenih kompromisov. Sprejmejo, čeprav težko. Starejša generacija še zna slovensko, na žalost pa tega niso dali naprej, ker niso zavedni.

Dvomim v to možnost, kajti: dvojezičnih duhovnikov primanjkuje tudi v dosti večjih dvojezičnih farah, kot so to Radiše.