»Manjšinski biro je bolj okrepljen in vsebinsko neodvisen«

Biro za slovensko narodno skupnost dežele Koroške/ Volksgruppenbüro je leta 1990 ustanovil pokojni deželni glavar Jörg Haider (1951–2008). Že v prvih 70. letih prejšnjega stoletja je tedanji deželni glavar Hans Sima (1918–2006) dekretiral podobno ustanovo v okviru kulturnega oddelka in imenoval Pavla Apovnika za njenega vodjo. Pavel Apovnik je bil tudi prvi vodja Biroja za slovensko narodno skupnost.  Med naloge biroja štejejo predlogi za izboljšanje položaja narodne skupnosti, izdelava stališč k manjšinskozakonskim osnutkom, dokumentacija manjšinskega gradiva in servisna služba za pripadnike in ustanove narodne skupnosti. Njegovi letni stalnici sta tudi manjšinski kongres in Kulturni tandem.   

mirjam polzer-srienz: Vsak dan. Kot otrok sem že čutila, da je moralo biti to nekaj hudega, kar je zaznamovalo našo družino. Zavestno pa sem to zajela kot desetletna gimnazijka, ko je Zveza slovenskih izseljencev (sedaj Zveza slovenskih pregnank in pregnancev, o. p.) organizirala obisk nekdanjega taborišča na Hesselbergu in me je mama vzela s seboj.  Ko sem hodila v Velikovcu v gimnazijo, je bil naš veroučitelj škocjanski župnik Mirko Isopp, ki se je rodil v izseljeništvu in je bil zame zaščitnik, če bi pri protislovenskih napadih potrebovala hitro pomoč. Sicer pa je bil, naknadno gledano, ta obisk na Hesselbergu, kjer je prišla vsa krutost do izraza, zame kot otroka prezgodaj.

Nikakor ne. Formalno je slej ko prej umeščen v oddelku 1, kar je zelo važno. Predvsem pa je po novem v boljšem položaju oz. vsebinsko okrepljen. V novih delovnih navodilih namreč piše, da je voditeljica manjšinskega biroja pri svojih strokovnih stališčih glede vprašanj narodnih skupnosti neodvisna. Prav tako je novo, da je funkcija manjšinskega biroja prvič zagotovljena tudi v deželnem delovnem zakonu.  

Sama sem prišla na deželni manjšinski urad pod deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem. Bil je vedno odprt in je upošteval naše predloge. V zadnjih letih je bilo sodelovanje še posebej lažje, ker je bil referent Samo Kobentar (bil je tudi novinar pri časopisu Der Standard, o. p.), ki je v manjšinskih vprašanjih dobro podkovan. Deželni glavar Kaiser je dosegel, da je Dunaj sklenil tudi »Sporazum po 15.a členu zveznega ustavnega zakona med zvezno vlado in deželami o elementarni pedagogiki«. Ta sporazum pomeni, da tudi Dunaj prispeva k financiranju pri ponudbi slovenščine v predšolskih vzgojnih ustanovah. Doslej je Dunaj vedno trdil, da so predšolske vzgojne ustanove izključno v deželni pristojnosti. Naše stališče pa je bilo, da so narodne manjšine predvsem zvezna zadeva. 

Nadaljevati hočem z obstoječim Kulturnim tandemom, ki omogoča poglobljeno sodelovanje med pripadniki manjšine in večinskega naroda. Nujno pa bomo morali posodobiti tradicionalni Evropski kongres narodnih skupnosti. Posvetiti se želimo vsebinskim temam, ki nagovarjajo mladino, prav tako pa temam, ki nagovarjajo ženske. Prav tako bi rada razširila kongres na več prireditev in ne samo na eno v letu. Sploh se mi zdi pomembno, da gremo bolj v regije in informiramo pripadnike večinskega naroda.

Naravnost šokiralo me je, ko je študija OGM o položaju slovenske narodne skupnost iz leta 2022 pokazala, kako močno je upadlo število govorcev slovenščine. To, čeprav je bilo že po ljudskem štetju leta 2001 (pri tem ljudskem štetju so zadnjič vprašali tudi po pogovornem jeziku, o. p.) vidno, da se bo število govorcev v slovenščini radikalno zmanjšalo. Že tedaj se je izkazalo, da je delež starih pripadnikov narodne skupnosti nadpovprečno visok. Tudi zato bosta težišči mojega delovanja kot voditeljice manjšinskega biroja mladina in ženske. Če imajo ženske pozitivne okvirne pogoje in dobre službe, se bodo tudi naselile in ustvarile družine. 

Gotovo.

Če pogledamo, kako so mladi dejavni na vseh področjih, med drugim v kulturi, gospodarstvu ter znanosti, in se zavedajo vrednote večjezičnosti, potem bodo posredovali tudi slovenščino. Bo pa število pripadnikov slovenske narodne skupnosti manjše. Po mojem mnenju se kot narodna skupnost razvijamo ekskluzivno. Toliko bolj se mi zdi pomembno, da bolj zajamemo tudi ljudi, ki še govorijo slovensko narečje. In da krepimo pozitivno zavest, da je znanje slovenščine značilno za našo regijo.

Od občine do občine različno. V Možberku, ki je bila v tandemu z Železno Kaplo, so se srca odprla in so pozitivno sprejeli večjezičnost in večkulturnost. V občini Štalenska gora, ki je v tandemu z občino Škocjan skupaj s SPD Danica, se sožitje prav tako pozitivno razvija. Občani iz Štalenske gore bliže spoznajo škocjanske slovenske občane, slovensko kulturo in dvojezične kraje.

Podrobnih številk ne dajemo na razpolago, ker nočemo, da bi se politično zlorabljale. Lahko pa rečem, da je število tistih, ki uporabljajo slovenski uradni jezik, konstantno oz. se rahlo dviguje in je to število v okrajih Velikovec ter Celovec dežela trimestno.

Načelno mnogi ljudje niso več politični. To velja tudi za politične stranke. Kljub temu ljudem ne bi odrekala, da so politični. Gre za odklanjanje političnih struktur. To je tudi eden od vzrokov, da politične organizacije ne najdejo naslednikov. Zato bodo morale najti nov pristop, se posodobiti, najti nov način, da bi lahko ljudi nagovorili. Ne vem pa, kakšen bi lahko bil ta novi pristop. 

Bala se ne bi. Odvisno bo v tem primeru od tega, kdo bi postal deželni glavar in kakšno politiko bi vodil. Če pogledam zgodovino biroja, so bili tudi pri svobodnjakih pozitivni koraki: Haider je ustanovil manjšinski biro, Dörfler pa je omogočil kompromis glede dvojezičnih napisov. Tudi vsi sklepi v Forumu za dialog so soglasni, torej tudi z glasovi FPÖ.

Biro bo na vsak način še obstajal, ker je slovenska narodna skupnost bila, je to še vedno in bo tudi v bodočnosti integralni del dežele Koroške.