Mama se zelo veseli obiskov, če niso daljši od 30 minut

Po novem leži mačka pri mami, pripoveduje Martha Luschin (69), ki na Kogelski Gori skrbi za 96 let staro Antonijo Kulmesch. Martha je sedmi od 14 otrok, ki jih je rodila gospa Kulmesch. Trije od njih so doraščali pri krušnih starših.

Odkar je mama pred dvema letoma in pol padla, potrebuje več pomoči. Čeprav se še lahko premika, če se opira na mizo, so njene zmožnosti precej omejene. Pred tem je bila bolj mobilna. 

Vsak dan ob sedmih gre gospa Luschin v sosednjo stavbo, ki je prilagojena invalidom, in poskrbi za mamine vsakodnevne potrebe: jo preobleče, pomaga pri osebni higieni, gre z njo na stranišče, naredi zajtrk, zakuri in pripravi posteljo. V kuhinji ob Marthi sedi še Gabriele Borstner. Dvakrat tedensko tudi ona pomaga pri oskrbi 96-letne gospe Kulmesch. Borstner jo oprha in pomaga pri gospodinjstvu. Borstnerjeva je v sorodu z Antonijo Kulmesch. Po jutranjih opravkih se Martha vrne v svojo hišo, kjer pripravi kosilo, s katerim ponavadi ob pol dvanajstih postreže mami. Po potrebi in zvečer jo ponovno obišče in poskrbi, da ima vse, kar potrebuje. Noč in dan je Martha za mamo dosegljiva po mobitelu. Na gumb, ki bi kontaktiral najprej zeta Willija, nato Martho, sorodnike in Rdeči križ, pa Antonija Kulmesch le redko pritisne. »Mama nas noče obremenjevati.« Dlje od dveh ur Martha ne zapusti mame, razen če jo nadomesti ena od sester ali Gabriele Borstner.

Na vprašanje, ali je kdaj razmišljala o tem, da bi mamo dala v dom za ostarele, Martha odgovarja, da si tega ne more predstavljati. Pravi, da ji je mama zmeraj rekla, da bi šla v dom za ostarele – a dokler zmore sama vstati, še gre, dodaja. Priznava pa, da bo, če bo mama popolnoma odvisna od tuje pomoči in samo še ležala v postelji, sama težko nadaljevala z oskrbo, saj tudi njej leta prinašajo omejitve. 96-letna Antonija se ves čas zahvaljuje za našo pomoč, pravi Borstner in dodaja: »Zmeraj pa pravi, da bi ji v domu za ostarele manjkale jedi, ki jih pripravlja Martha.« »Jejo še radi,« ugotavlja Luschin in pravi, da otroci mamo v slovenščini še naprej vikajo, v nemščini pa jo ljudje ponavadi tikajo. Antonija Kulmesch je druga najstarejša občanka Suhe. Pozna mnogo starejših občanov, ki so povečini mlajši od nje, in se zanima, kaj je z njimi, pravi Borstner. 

Luschin se je učila za drogeristko. Že pred 49 leti je prevzela domačijo na Kogelski Gori. Ko se je rodil prvi otrok, je ostala doma in začela peči kruh, dnevno 16 hlebov. Vsega skupaj pa je imela 60 rednih strank v okolici. »Naveličala sem se kleti, kjer sem pekla kruh, in mislila sem, da svet name samo čaka, pa ni bilo tako,« pravi Luschin, ki je zatem delala v prodaji, mdr. pri Schleckerju v Pliberku. Zadnjih 12 let do upokojitve je delala v domu za ostarele. »Zelo sem bila vesela, da so me vzeli. Rekla sem si, da grem raje čistit stranišče, kot pa da bi spet delala v prodaji.« 

Glede lastne prihodnosti Martha ne goji upanja, da jo bo kdo negoval. Sin je v Gradcu, hčerki sta na Dunaju. Z možem Willijem sta si v Vidri vasi zgradila majhno hišo, prilagojeno za starejše osebe, saj je njihov dom na Kogelski Gori s Suhe dostopen samo po zasebni makadamski cesti in leži na samem. 

Mama se zelo veseli obiskov in je čisto pri pameti ter prepozna vse ljudi, pravi hčerka Martha Luschin. Obiski pač ne smejo biti predolgi, največ okoli pol ure. Pa tudi hrupa mama ne prenaša več. Rada bere Novice in Nedeljo, televizijo pa gleda samo, če ji je zelo dolgčas. Potem čisto izklopi zvočnike. Vsak hrup ji je preveč, pravi hči. Redno jo obiskujejo otroci in družina. 

Antonija Kulmesch je navdušeno pripovedovala o tem, kako si je organizirala cevi za vodovod, saj nekoč na Kogelski Gori niso imeli tekoče vode, pa o tem, kako so v težkih socialnih in gospodarskih razmerah sezidali večjo hišo, kjer je prej stala le lesena. Gospo Antonijo sem vprašal, ali mi lahko zaupa recept za dolgo življenje. Povedala je, da je treba trdo delati in biti zadovoljen. Te besede, izrečene iz ust 14-kratne matere, imajo posebno težo. Verjamem ji, da niso samo floskule. Po nekem času, ko postanejo besede redkejše, opazim, da je čas za slovo. Poslovim se od Antonije, Marthe in Gabriele.

Občudujem jih. Vse tri.