Na prehodu med starim in novim letom sem obiskala ljudsko šolo v Škofičah in se pogovarjala z Gertrude Seher, ki je po 20 letih službovanja v isti hiši prevzela vodstvo šole.

Kako se počutite v »svoji« hiši?

Prvega decembra 2003 sem prišla v Škofiče, kjer se res dobro počutim. Imamo zelo lepo šolo, ki so jo že dvakrat povečali in prenovili. V timu nas je enajst učiteljic in učiteljev za sedem razredov in tri skupine celodnevne šole. Dvojezičnih pedagogov nas je pet, k dvojezičnosti v šoli pa prispeva tudi učiteljica za verouk. Pri nas je navada, da dvojezični učitelji med seboj govorimo slovensko in tudi naša spletna stran je dvojezična. V šoli imamo štirijezične napise, ki smo jih izdelali sami: slovensko, nemško in angleško, pa tudi italijansko, saj imamo partnersko šolo v Italiji. Pomembno se nam zdi izobraževanje v MINT­-predmetih, za kar imamo tudi certifikat. Smo pa tudi »zdrava šola«.

Šolsko poslopje je precej veliko. Kaj vaša hiša nudi občanom?

V hiši imamo glasbeno šolo in popoldansko oskrbo otrok v okviru celodnevne šole, saj se precej staršev odloči za celodnevno oskrbo otrok. Pod isto streho imamo tudi jasli in vrtec, zato nekateri otroci vse od malega redno obiskujejo našo hišo. Da bi tudi otrokom iz dvojezičnega vrtca Minka omogočili lahek prestop iz vrtca v šolo, skušamo po koroni spet organizirati prijetna srečanja.

Imate med učenci in učenkami več dvojezičnih otrok?

K dvojezičnemu pouku je prijavljenih več kot 50 odstotkov otrok. Otroci iz dvojezičnega vrtca Minka že imajo jezikovno predznanje, sicer pa imamo zelo malo otrok, ki bi tudi doma govorili slovensko. Imamo torej zelo heterogene razrede.

Kdo vas je navdušil za učiteljski poklic?

Odločitev je bila zelo enostavna, ker je bila tudi mama učiteljica. Že pri štirih letih sem vedela, da bom učiteljica.

Poučujete že 30 let. Se je v tem času šola spremenila?

Seveda se je spremenila. Zdi se mi, da otroci danes zelo veliko vedo o dogajanju okoli njih, za nekatere teme so pravi strokovnjaki. Prej pa so otroci imeli več praktičnega znanja. Morda so starši takrat še imeli več časa za branje pravljic, saj se mi zdi, da so otroci prej laže poslušali in se koncentrirali. Dobro je, da novi učni načrt poslušanju posveča več pozornosti. V naši šoli se posvečamo tudi informatiki, veliko delamo s tablicami, imamo računalniške učne pripomočke, spodbujamo sodelovanje in kreativnost … Letos pa načrtujemo nekaj posebnega: predstavili bomo šolsko himno, ki jo je napisala naša občanka in priljubljena pedagoginja Simona Rovšek.

Kaj za vas pomeni poklic učitelja?

Zelo rada delam z otroki. Od njih takoj dobiš povratno informacijo, ali si nekaj naredil dobro ali pa ti je spodletelo. Lepo je, da lahko vsak učitelj otrokom približa teme, ki ga navdušujejo – v naši šoli se ponuja širok spekter od glasbe do čebelarjenja. 

Šola je več: združuje, podpira prijateljstva in pripravlja za prihodnost – posredujemo namreč tudi vrednote za življenje.

Kaj bi svetovali mladim (bodočim) učiteljem?

Otroke je treba imeti rad. Pomembno je tudi spoštovanje, saj je vsak otrok svoja osebnost. Pri delu pa se mi zdi pomembno petje, da se otroci lahko sprostijo, se veselijo in se hkrati veliko naučijo, seveda tudi jezike.