Lisa Rettl – Rizzijeva nagrajenka 2023: »Poučevanje nepoboljšljivcev ne prinese kaj dosti«

Lisa Rettl: V moji družini sploh ne. V Radentheinu, kjer sem odraščala, zame, ki sem bila še otrok, tema »koroški Slovenci« sploh ni bila oprijemljiva. Kot povsod v 70. letih pa je bilo čutiti travme iz let 1938–1945, ki so bile tudi omniprezentne. Moja dunajska babica po očetu je bila tisto, kar so nacisti imenovali »judovski mešanec«. In mojega starega očeta po materi so 16-letnega poslali v vermaht kot zadnji poskus »boja proti banditom« v Trst, od koder je potem tudi dezertiral. Nad vsem tem je vladal molk, ki je spremljal moje otroštvo. 

Kot otrok si čutil, da so tu nekje globoke rane, o katerih se enostavno ni govorilo, da so tu skrivnosti, ki jih je treba izkopati. To in pa moj lasten položaj kot neke vrste izobčenka me je oblikovalo in gotovo tudi senzibiliziralo za položaj koroških Slovencev in Slovenk. Ta tema me je dosegla šele v času študija in me ni več izpustila.

Sodelovanje s Karlom Stuhl­pfarrerjem na celovški univerzi je bilo v tej povezavi izredno važno in me je marsičesa naučilo, predvsem konsekventnosti in upornosti.

Delo na temo Peršman pravzaprav ni bilo kakšna prava odločitev v smislu kariere in poklicnega napredovanja. Imela sem predvsem občutek, da imam tu važno nalogo, ki jo enostavno moram opraviti. S tem, da sem se ukvarjala s partizanskimi spomeniki, mi je bila tema Peršman seveda že zelo blizu.

Po mojem mnenju poučevanje nepoboljšljivcev ne prinese kaj dosti. Če se ljudje branijo, da bi brali in razumeli argumente, ker hočejo iz različnih vzrokov verjeti nekaj drugega, jim lahko odgovarjaš z najpametnejšimi razlagami, pa ne boš dosegel nič. Zato sem se vselej osredotočala na delo z ljudmi, pri katerih se lahko tudi kaj premakne.

Ne, najrazličnejše grožnje sem doživljala tedaj, ko sem raziskovala spominsko-kulturne rituale na Sv. Urhu (Ulrichsberg) in okoli 10. oktobra.

Ko je Marjan Sturm na začetku 1980. let oblikoval prvo razstavo, je bila pač na višku svojega časa. Znanost pa se seveda razvija naprej, nekega dne je bil omogočen vpogled v arhive in akte, kar dotlej ni šlo, in tako se je seveda silno razširilo poznavanje tedanjih dogodkov. Tudi način oblikovanja razstave se je glede optike in didaktike močno spremenil. Ker so se spremenile tudi prostorske danosti, smo imeli več prostora tako za prikaz zgodovine koroških Slovencev kot tudi za zgodbo družine.

Ja, iz raziskovalnega življenja sem se umaknila, ker sem imela občutek, da sem vse teme, ki so mi pomembne, obdelala v zadostni meri in ker sem mnenja, da z zgodovinskimi knjigami ne dosežeš nikogar več. Delala sem z različnimi skupinami žrtev in nekega dne sem imela občutek, da je moja naloga izpolnjena. Zato sem sama sebi dovolila, da bom v življenju počela še kaj drugega, kakor da se ukvarjam z nacisti. Zdaj delam predvsem terapevtsko, pri čemer igrajo vprašanja preteklosti, izkušenj nasilja in bojazni seveda prav tako veliko vlogo. Zato večkrat pomislim, da je to nadaljevanje mojega dela kot zgodovinarka, samo da na manjši, individualni ravni. 

Rizzijeva nagrada me veseli in gane, tudi zato, ker me spominja na mnoge osebe, ki sem jih spoznala na začetku svoje kariere in katerih veliko srce me je zelo ganilo: Lipej Kolenik, Peter Kuhar na primer, ki sta meni, nemško govoreči mladi zgodovinarki, ki je živa duša ni poznala, odprla vrata Zveze partizanov in mi zaupala. Brez tega osnovnega zaupanja bi me danes verjetno ne bilo tukaj.     

Podelitev Rizzijeve nagrade bo 16. novembra, ob 19. uri v koroškem deželnem arhivu v Celovcu.