Ste član a capella skupine Basbaritenori. Kako je bend nastal?

Filip Tyran: Leta 2006 smo vsi sodelovali pri muzikalu »Coming Home«, ki ga je tedaj Christian Kolonovits v Oberwartu spravil na oder. To je bila velikanska produkcija – dve leti smo vsak teden imeli dva ali tri nastope. Willi Resetarits je igral eno glavnih vlog. Tome Jankoviç je igral tretjo največjo vlogo. Palček, Ruben in jaz pa smo bili s plesno ekipo Kolo Slavuj tam. V sklopu tega smo pač mnogo časa preživeli drug z drugim. Precej hitro se je izkristaliziralo, kdo najboljše žura – Kolo Slavuj in Willi Resetarits. Smo kralji in kraljice vsake fešte. Hitro se je tudi izkazalo, kdo na fešti najdalje vztraja od Kolo Slavuja in to smo pač bili potem Willi, Palček, Tome, Ruben in jaz. V tej konstelaciji smo se po nastopih na odru tudi vedno spet dobili in enostavno začeli peti. Nastalo je nekaj zelo zanimivega. Vsi smo glasbeniki in igramo več instrumentov, ampak tedaj smo le peli. Ni bilo zmenjeno. Peli smo ljudske pesmi, ki jih je Willi poznal. Zanj je to bilo nekako vračanje h koreninam. Rekel je, da ga veseli končno spet peti svoje pesmi. Peli smo sproščeno, brez tistega bolj konzervativnega okvira in tradicionalnega spremstva tamburic. Ko se je muzikal kon-čal, smo se poslovili in za nekaj časa je to bilo to. Toda potem se je približal vsakoletni Hrvaški ples in iskali smo za začetek in polnočni vložek neko lastno glasbeno točko. »Lastno« v tem sklopu pomeni: več ali manj iz Hrvaškega centra. Vsi smo zelo povezani s centrom, predvsem preko Kolo Slavuja. Tako je hitro nastala ideja, da bi preložili naše petje od »backstage« na oder. Privolili smo in potem smo začeli aranžirati pesmi in vaditi. Na plesu je bil nastop kronan z uspehom in nam je tedaj postalo jasno, da to ni bil zadnji skupni nastop. Dobili smo povpraševanja za festivale, gale itd. V začetku za pol ure, potem za celo in nato za uro pa pol. Naš program smo morali torej vedno podaljševati. Zaradi teh okoliščin smo se torej zagnali in 

izdelali več pesmi. Preko dolgoletnega ukvarjanja s folkloro in glasbo vsi poznamo mnogo, mnogo ljudskih pesmi. Tudi sami raziskujemo na to temo. Ljudske pesmi gradiščanskih Hrvatov in Hrvatic so nam torej vedno bile zelo blizu. S to ekipo pa je nastala možnost te pesmi obdelovati na malo drugačen način. Ni se nam treba pretvarjati, pojemo tako, kot nam je všeč. Zvok je sodoben, čeprav so pesmi v bistvu zelo stare. 

Na novi CD »Hometown records« pojejo Basbaritenori ljudske pesmi v novih aranžmajih. Kaj je posebnost gradiščansko-hrvaške ljudske glasbe?

Naše ljudske pesmi so zelo zanimive. Imamo neverjetno veliko melodij, ker ima narodna skupnost zelo bogato kulturo pesmi in plesa. Ples je šel malo v pozabo in šele preko folklorizacije se ga je spet na odru poživilo. To se je zgodilo bolj umetno. Pesmi pa so bile vedno tu in vedno del življenja. Tu obstaja paralela s koroškimi Slovenci in Slovenkami – glasba je zelo važen del manjšinske kulture. Torej na eni strani imamo številne melodije, na drugi strani pa tudi raznolikost le-teh. Nadalje so neverjetno lepe. Pogosto si mislim: »Wow, tako enostavno in tako lepo.« Ta enostavna lepota me inspirira. Besedila pesmi so danes pri petju bolj drugotnega pomena. Ne razmišljaš prav o njih. Obstaja mnogo pesmi o vinu, ki so pogosto zelo luštne. Obstaja pa tudi neskončno veliko ljubezenskih pesmi. Tiste govorijo ali o ljubezni, ki se izpolni, ali o nesrečni ljubezni. V prvem primeru se tisto opiše na vse mogoče načine z metaforami – človek ne bi verjel, koliko erotike tiči tu na meta-ravni. V drugem primeru pa se zgodba največkrat konča tako, da fant gre brez dekleta domov, se cmeri in se vprašuje »Zakaj njenega srca spet nisem dobil?«To ssta ti dve temi, ki se nam zdita tako smešni, ker se vedno povsod pojavita. Te pesmi si pogosto tudi poiščemo iz starih knjig in posnetkov – torej ni material, ki ga vsakdo pozna. To je tudi naša zahteva – razkriti nove stare pesmi. 

Kaj je pomeni za vas pojem »tradicija«?   

Ljudska glasba je tradicionalna glasba. Pojem mi je v bistvu všeč, ker izpove, da je to že nekdo dolgo časa delal ali da nekaj že dolgo obstaja. Beseda »tradicija« je zelo zanimiva. Mnogi so mnenja, da tradicionalne stvari oz. dejanja vedno pridejo iz kakega konzervativnega kota ali duha. Tako tradicije sam osebno ne razumem. Za našo ekipo pomeni tradicija živeti nekaj, kar že dolgo časa obstaja, na sodoben način. Delaš so-dobno tradicijo. V naših očeh to sploh ni protislovje. Sodobna ljudska glasba na primer tako deluje, da pojemo te stare pesmi, ki so deloma stare že 150 let, tako, kot naši estetiki ustreza. To ustreza mnogim, ki so enako stari kot mi. Estetiki moje babice pa na primer sploh ne. Ona pozna nekaj pesmi iz svojega otroštva, slišala jih je tisoč krat v domači gostilni. Je zelo zaznamovana od zelo specifične, vaške, tradicionalne glasbene kulture. Ko je slišala, kako mi pojemo te pesmi, je vprašala: »A mora biti to tako napačno? Je to moderno, da je tako napačno?« 

Nastopali ste tudi že na Hrvaškem. Kako publika tam sprejema vašo glasbo?

V bistvu smo povsod eksoti. To nam je gotovo malo v korist. Na Gradiščanskem smo eksoti, ker pojemo naše gradiščansko-hrvaške pesmi na drug način, na Dunaju in na  ostalem nemško govorečem ozemlju smo eksoti, ker pojemo v manjšinskem jeziku, pri koroških Slovencih in Slovenkah pa smo eksoti, ker smo Hrvati – na Hrvaškem pa smo eksoti, ker smo gradiščanski Hrvati. Tujost je zanimiva. Vedno je dobro, če delaš nekaj drugega kot vsi ostali. Vedno smo opazni, ker ne pašemo v nobeno shemo. Pot je zaradi tega sicer težavna, ampak tudi bolj zanimiva.

Aktivni ste tudi v Hrvaškem centru. Kaj, mislite, so problematike manjšine?

Če si del neke skupine in nočeš, da tvoja kultura že izgine v generaciji tvojih otrok, moraš aktivno delati, da pokriješ čim več kulturnih področij v tvojem jeziku. Tako, da jih lahko živiš. Če sem na primer oboževalec heavy-metla in to glasbo le delajo skupine iz ZDA, bom seveda konzumiral angleško verzijo. Če pa ta glasba obstaja v gradiščanski hrvaščini, potem imam možnost jo uživati v svojem jeziku. Imam možnost prakticirati neko vrsto kulture, na primer kulturo heavy-metla v materinščini. To pri nas dobro funkcionira na primeru rock glasbe. Imamo močno pop in rock sceno in obstaja raznolika ponudba – festivali, koncerti  itd., na katerih igrajo domačo rock glasbo. Ponujati moraš različne kulturne prakse v lastnem jeziku. Če organiziraš gledališče, predavanja, branje v gradiščanski hrvaščini, to publika lahko recipira in pride do soočanja z jezikom. Obstaja kolektivna kultura in obstaja mnogo individualnih subkultur. Za člane in članice vseh teh subkultur bi treba bilo imeti ponudbo v materinščini. Saj ima nek jezik le smisel, če ga lahko v svoji kulturi uporabljam. 

Z vašo drugo skupino »Coffeeshock Company« ste pred kratkim izdali pesem »Jetzt erst recht« na tematiko Ibiza-Gate. Kako se lahko vplete politično satiro v glasbo?

Vprašanje je, kaj je dobra satira. Meni je všeč, če humor ni plakativen. Rad imam indirektno šaljivost, povedano skozi rožice. Ljudi poimenovati ali nekoga napadati oz. zmerjati po moje ni potrebno. Ironija je očarljiva. Marco Blascetta, ki je napisal to pesem, mi je pravil, da je bil tedaj, ko se je zgodil odstop Stracheja, emocionalno in intelektualno elektriziran. Politika je njegovo umetniško inspiracijo neverjetno intenzivirala. Potem, ko je poslušal javno konferenco Stracheja, je šel domov in napisal to pesem v teku 20 minut. Izviralo je iz njega. Zaradi tega je tudi tako pristno. Tudi v ekipi v takšnih primerih pogosto diskutiramo o tem, kako lahko vpletemo humor v naše pesmi. Kaj je dober humor, kaj je slab? Če pa nastane takšna pesem, ki ne pusti prostora za diskusijo, ker je skladna do zadnje malenkosti, potem je to dober znak za to, da pesem funkcionira.

Ocena politične lege z vidika umetnika in pripadnika manjšine?

Strinjam se s predlogom, ki sem ga nekje bral, da Peter Filzmaier naj postane kancler, ker njemu vsaj lahko verjamemo, kaj reče. (se smeji) Olajšan sem, da ta valda ne dela več. Imel sem občutek, da je bila celotna situacija razdražena in znervirana. Kakor da bi se v družbi dva sistema neprestano drgnila. Vesel sem, da je te vlade konec. Hočem, da vladajo ljudje, ki se ozirajo po zgledu dobrega dialoga. Upam, da bo to po naslednjih volitvah novi credo. Meni gre ta inscenacija v strankarski politiki na živce. Raje imam osebnosti. Sovražim te barve. Če je vse le šov, potem se mi zdi, kot da nas bi imeli politiki za neumne, čeprav je ravno obratno.