Leon je mojster na Veehovi harfi

Leon Sadjak je srčen, dobrovoljen in pozoren mladenič, ki se je rodil 9. septembra leta 2009. Z bratcem Markom (13) in sestrico Leo (10) se zelo dobro razume in se skupaj radi igrajo, najraje »Človek ne jezi se«. Pred tremi leti se je veseli druščini pridružil še bratec Martin. Leon je že zgodaj pokazal svojo družabno plat. »Takoj začuti, če ga ljudje sprejemajo in ga imajo radi,« pove mami Jožica. Hodil je v Ljudsko šolo v Globasnici, kjer se je s pomočjo specialne pedagoginje naučil brati in pisati. Doma so govorili slovensko, šola pa je bila dvojezična, tako da je sčasoma usvojil tudi nemščino – oba jezika je razumel, vendar je sprva vedno odgovarjal v slovenščini, sedaj pa brez težav preklaplja med jezikoma. »Zelo pomembno se nama zdi, da je vključen v družbo in da se tudi drugi otroci navadijo sprejemati vsakega človeka,« sta povedala starša. »Želela sva, da obiskuje običajno srednjo šolo, vendar žal ni bilo nobene specialne pedagoginje, ki bi ga spremljala še v srednji šoli. Zato je šel v inkluzivni razred Srednje šole v Sinči vasi, v katerem je bilo sedem otrok s posebnimi potrebami. Šolo je imel rad, domače naloge pa – kot vsi otroci – malo manj. Poleti julija je zaključil srednjo šolo in s septembrom začel delati v Karitasovi delavnici Florjan v Šmihelu.

Leon vsako jutro vstane pred vsemi drugimi in se igra, da mašuje. V ta namen se odene v svoje zeleno ogrinjalo, si v sobi predvaja cerkveno glasbo in zvoni. Sveta maša ima v njegovem srcu prav poseben pomen, zato je njegov najljubši dan nedelja – pred osmimi leti je namreč želel postati ministrant kot njegov brat Marko in pokojni župnik Sti­cker ter Mirko Smrečnik sta ga v njegovi želji podprla, tako da je z vztrajno vajo in voljo postal ministrant.

Njegovo prvo sveto obhajilo je še dolgo odzvanjalo, tudi zato, ker je za darilo dobil prelepo Veehovo harfo. Nanjo ga je naučila igrati šolska asistentka in glasba ga je tako očarala, da je ure in ure preživel v igranju na Veehovo harfo. To veselje ohranja vse do danes; še posebej za rojstne dneve in v adventnem času rad razveseli domače z ubranimi melodijami. Popoldneve pa nadvse rad preživlja s stricem Guidom, ki živi čez cesto in s katerim imata močno vez – ko je šel Leon lani k birmi, si je za botra izbral prav njega.

Od letos jeseni dela v Karitasovi delavnici, kjer z asistentkami ustvarjajo lične izdelke iz gline, od obeskov za na jelko do glinenih hišnih številk, kuhajo in mizarijo – vsak dan sproti si lahko izbere dejavnost, s katero se želi zaposliti, za kar prejme žepnino. »Upava, da bo nekoč lahko opravljal poklic ter zanj prejemal redno plačo,« starša izrazita željo za prihodnost najstarejšega sina. Leon tudi doma včasih pomaga pri kuhanju, predvsem pa uživa v delu na kmetiji pri babici in dedku v Lovankah – povezuje jih zelo močna vez in Leon ju pogosto obišče. Rad ima živali in lepo skrbi zanje, pomaga čistiti hlev, prinašati vodo in seno teličkom. Pred tremi leti je šel, tako kot njegova sestra in brat, po očetovih stopinjah in se je pridružil mladim gasilcem. Povprečno dvakrat na mesec imajo gasilske vaje, skupino pa vodi oče Leopold, ki je poleg dela v Zadrugi namestnik poveljnika gasilske družbe. Leon se ne igra z ognjem, z vodo pa z veseljem. Vsaka dva tedna gre s Florjanovo delavnico zelo rad na organizirane izlete v kopališče v Šentvid na Glini.