Lena Krautzer: z nogometnega igrišča naravnost na pevski oder

Europeada bi morala biti že leta 2020. Takrat smo imeli pripravljalni tabor v Portorožu, kjer smo igralke ekipe Team Kärnten skupaj trenirale in se spoznale tudi kot nogometašice. Ker je bila Europeada dvakrat odpovedana, smo imele daljši premor, tudi ekipa se je malo spremenila, letos pa smo se spet skupaj pripravljale.

Sestavila jo je Alena Wieser skupaj s trenerjem Christofom Keuschnigom. V ekipi smo bila dekleta, ki aktivno govorimo slovensko ali pa imamo slovenske korenine.

Z nekaterimi igram redno v klubu v Vajškri (Landskron). Ta dekleta že dobro poznam, ostalih pa nisem dobro poznala, sploh ne na nogometnem igrišču.

Ja, Christof je večino deklet pred več leti treniral v Šentjakobu v Rožu. Žal je prekinil kariero trenerja, za letošnjo Europeado pa je naredil izjemo. Z nami je bil tako zadovoljen, da je obljubil, da nas bo treniral tudi čez dve leti za Eureopeado v Nemčiji.

Dobro smo se razumele in ta harmonija je bila zelo pomembna. Že pri prvi tekmi smo čutile, da lahko veliko dosežemo, čeprav smo vedele, da so naše nasprotnice močne. V finalu smo se namreč borile proti Južnim Tirolkam, ki so res dober tim in so že imele izkušnje z Europeado.

Prvič v življenju sem igrala pred tako veliko gledalkami in gledalci. Pred vsako tekmo sem nervozna, posebna situcija na Europeadi pa mi je dala še dodatno energijo, ko so moči že malo pojenjale.

Začela sem že v otroštvu, ker je bilo v soseščini veliko fantov, pri nas doma pa smo imeli majhno nogometno igrišče. Seveda sem s fanti igrala nogomet, saj niso mislili na nič drugega. Pri trinajstih letih sem se včlanila v šentjakobski nogometni klub in tudi tam trenirala s fanti, leto pozneje pa smo že imeli dekliško skupino.

Prej si nisem mogla predstavljati, da bomo zmagale. Bilo je zelo napeto in bila sem malo nervozna, saj smo zmagale s streljanjem enajstmetrovk. Bila sem vesela, da ni bilo treba streljati tudi meni. Vse je bilo zelo emocionalno in seveda zelo glasno. Z navdušenjem sem navijala tudi za našo moško ekipo. Po tekmi sem se peljala na nastop v Bekštanj. Nisem imela veliko časa, zato sem tamburaško nošo oblekla kar med vožnjo. Takrat me je malo skrbelo, kako bom pela. Pa mi na srečo glasilke niso odpovedale. To je bil res zelo lep, skoraj neverjeten dan.

S sestro sva več let bili članici Tamburaškega ansambla Loče – igrali sva kontrašico in bas – in ko so naju vprašali za sodelovanje, nisva nič razmišljali. Z loškimi tamburaši sem nehala igrati zaradi študija in drugih obveznosti, še vedno pa z njimi rada zapojem. Odločitev je bila spontana.

Ja, vsi so me podprli, ravnateljica ter kolegice in kolegi. Le tako sem lahko sodelovala pri tem mednarodnem turnirju.

Učence je zanimalo, kaj počnem na Europeadi. Nekateri so mi sledili po medijih.

Otroke imam rada, ker so pošteni in iskreni, pa tudi radovedni in radi se učijo. Že ko sem sama hodila v ljudsko šolo, sem vedela, da bom učiteljica. V delo lahko vključujem, kar me zanima. Imam kolega, ki mi je predlagal, da bi tudi v naši šoli lahko imeli nogometno ekipo.

Z veseljem bom na igrišču ostala še nekaj let. Upam, da ne bo večjih poškodb. Morda se mi bo  ponudila še kakšna nova priložnost. Z veseljem bi spet trenirala kakšno mlado moštvo. Tako bi lahko povezala delo z otroki in nogomet.