Tema razstave Dimensional je delo koroškega arhitekta Güntherja Domeniga. Zastopnik avantgarde je združeval impulze iz brutalizma, strukturalizma, poststrukturalizma in dekonstruktivizma. Do danes je poznan po svojih organskih in ekspresionističnih zgradbah, kakršna je na primer Kamena hiša na Osojskem jezeru. Razstava Dimensional je prostorsko razdeljena na štiri dele: v Celovcu je del v Hiši arhitekture (Napoleonstadl), del v muzeju moderne umetnosti (Burghof), en del predstavlja Kamena hiša na Osojskem jezeru (v vasi Steindorf), del pa je v Hüttenbergu (Heft, nekdanja železarna). V razstavo so vpletena tudi nova dela sodobnih umetnikov in umetnic.
Andreas Krištof je prosti kurator ter zgodovinar umetnosti. V muzeju uporabne umetnosti (MAK) na Dunaju je organiziral številne razstave (npr. Yves Klein: Air Architecture ali Georges Adéagbo). Je del kuratorskega kolektiva section.a. in tudi kurator razstave Dimensional. Pogovor o arhitektu Güntherju Domenigu, razstavi ter srečanju sodobne umetnosti z avantgardno arhitekturo.
Ste kurator razstave Dimensional o delu koroškega arhitekta Güntherja Domeniga. Kako bi opisali njegov stil?
Domenigovo delo je bilo v njegovem času nekaj silno inovativnega, novega in radikalnega. V obliki je zelo ekscentrično in ekspresivno. Domenig je razvil zelo organsko arhitekturo. Posebno prvi projekti iz 1960-ih let se močno naslanjajo na naravne oblike. Tudi tehnološko je bil skrajno napreden. Poznali so ga tudi po tem, da je uporabljal »nemogoče tehnologije«. Prvič v povojnem času se na primer uporablja postopek brizganja betona. Domenig je s svojo arhitekturo hotel ustvariti nekaj novega, nekaj povojnega. Kot del in centralna osebnost avantgarde 1960-ih let se je hotel znebiti smradu nacizma.
Kako je njegovo življenje vplivalo na delo?
Domenig je bil ena sama provokacija, s svojo arhitekturo je izvajal upor. Mislim, da je to bila tudi reakcija na lastno biografijo. Prišel je iz nacističnega okolja, starša sta bila navdušena nacionalsocialista. Oče je bil sodnik v Špitalu na Dravi in znan kot zelo krut in ideološki nacist; kasneje so ga v Trstu ubili partizani.
Domenig se je intenzivno ukvarjal s tem delom svoje biografije, ki ga je zelo bremenila. Arhitektura oz. arhitektonski izraz ja postal orodje za njegov upor in osvoboditev. Tudi če stopiš v njegove hiše, jih v prvem trenutku ne doživiš kot prijetne, ampak kot konfrontativne. Hodniki se zožijo, vrata so majhna in izogniti se moraš stebru, ki ovira dostop do vrat. Nič ni samoumevnega.
Domenig se je do smrti označeval za antifašista. V 2000-ih letih so ga povabili k sodelovanju na natečaj za novo oblikovanje dokumentacijskega centra na Zemljišču rajhovske stranke (Reichsparteitagsgelände) v Nürnbergu in je na natečaju tudi zmagal. To delo je bilo zanj pomembna točka pri obdelovanju lastne družinske zgodovine. On, kot otrok nacistov, intervenira in razbije nedokončan opus magnum merodajnega arhitekta nacizma Alberta Speera ter ga prebode s kopjem (kopje = nem. Speer).
Je ta prevraten potencial arhitekture tudi še v današnjem delovanju prisoten?
Mislim, da je – v dobrem in v slabem. Pozitivno je, da se danes vedno bolj razmišlja o trajnosti ter vplivu na okolje. Tudi demokratizacija arhitekture je vroča tema. Zavedati se je treba, da arhitektura gradi naše življenjske prostore, naš življenjski okvir. Toda lahko se jo tudi instrumentalizira. Treba je pogledati le na Kitajsko ali pa na diskusijo okoli dunajskega biroja za arhitekturo Coop Himmelb(l)au. Ukrajina je zdaj uvedla sankcije proti biroju. Coop Himmelb(l)au namreč načrtuje graditi opero v mestu Sewastopol, ki ga je Rusija leta 2014 anektirala. Poleg tega ima biro dva gradbena projekta v Rusiji. Vprašanje, ki se tu stavi, je: Zakaj se avantgardni biro za avstrijsko arhitekturo v časih ukrajinske vojne ne distancira od Putina?
Umetnost in arhitektura se ne gibljeta izven političnega prostora. To pomeni, da obstaja ogromen prevratni potencial in važno je premisliti, kako in za kaj ga uporabljaš.
Razstava Dimensional poteka štiri mesece na štirjih krajih, ki so povezani z Domenigovim delom. Kako je projekt nastal?
Desetletje sem delal v muzeju za uporabno umetnost (MAK). Ena glavnih tem MAK je arhitektura in tam sem spoznal Domenigovo delo. Ko je Domenig leta 2012 umrl, sem opazil, da se v arhitekutri vedno bolj ozirajo na mainstream in pri Domenigu nekako pozabljajo na umetniško pozicijo. To pa bi bilo zelo škoda, saj govorimo o silno zanimivem in naprednem arhitektu, ki je vedno polariziral. Nazadnje je to razmišljanje povzročilo, da sem začel snovati projekt, iskati partnerske institucije itd. Pogledal sem na Koroško. Hiša arhitekture ter muzej moderne umetnosti (MMKK), s katerima sem v sklopu razstav že sodeloval, sta se zanimala za koncept, ki združuje arhitekturo z današnjimi impulzi in akterji v umetnosti. Tudi dežela Koroška se je pridružila, nakar se je za uresničitev projekta tudi finančno izšlo. Vključili smo potem tudi še Kameno hišo, ki je eno od Domenigovih centralnih del, ter Heft v Hüttenbergu.
Razstava poteka v MMKK, v Hiši arhitekture, v Kameni hiši ter v Heftu v Hüttenbergu. Kaj so posebnosti teh lokacij?
Zelo vesel sem, da smo lahko vključili Heft v Hüttenbergu. Do letos je bil to zaprt prostor. V Heft smo povabili mešano skupino arhitektov in umetnikov. Geslo tega delovanja je izgubljeni prostor. Odpreti želimo neko pozabljeno arhitekturo. Povezava med propadom, zgodovino in v hišo posegajočo naravo je zelo zanimiva. Umetniško se lahko vplete vse medije. Florian Hecker na primer dela v poslopju akustično. Istočasno pa imamo tudi delavnice za univerze. Projekti študentov in študentk, ki so že delali tam, so v hiši zdaj tudi razstavljeni.
Poslopji v Heftu in na Osojskem jezeru sta že sama zase razstavna predmeta. Ne glede na to pa smo razvili program, ki oživi ta eksponata. V Kameno hišo je že Domenig sam vabil glasbenike in druge umetnike. To nas je vodilo v smer performansa. Povabili smo torej Tanzquartier Wien/Dunaj, oni so razvili štirimesečni performance-program. Prvi veliki nastop je bil za otvoritev, drugi bo zdaj konec julija, tretji pa konec septembra.
V Celovcu, kjer sta MMKK in Hiša arhitekture, kažemo retrospektivo. Zbrali smo mnogo zgodovinskega materiala – risbe, skice, fotografije itd. Prvič je na enem kraju na ogled toliko dokumentov o Domenigu. Poleg tega so na razstavi na ogled dela sodobnih umetnic ter arhitektov in arhitektk. V MMKK na primer razstavljamo sedem del sedmih umetnic.
Pomemben del razstave je dialog med sedanjo umetnostjo in arhitekturo z Domenigovim opusom. Kaj nastane iz te dinamike?
Zelo mi je pomembno, da smo povabili sodobne umetnike in posebej umetnice, da se ukvarjajo z Domenigom. Potreben je bil nov pogled na to delo ter nov jezik zanj. Jezik, v katerem so poročali o Domenigu v 1990-ih letih ter na začetku 2000.ih let, je bil močno determiniran od neke »moškosti« ter mačizma. Vedno znova bereš besede kot prodirati, prerešetati, uničiti itd. Ta terminologija je danes že precej zastarela, toda njegova arhitektura ni, zato je ta stik s sodobnostjo tako pomemben.
Ljudje, ki danes delujejo umetniško in v arhitekturi, prinašajo nov pogled in nov diskurz v to razstavo. Primer tega je delo kolektiva SHE SAID. Umetnici sta ustvarili organsko, pisano skulpturo. Na eni strani seveda delo stoji zase, na drugi strani pa se nanaša na delo umetnice Niki de Saint Phalle, ki je v istem času kot Domenig ustvarjala svoj prostor kot ženska umetnica. Skulptura kolektiva SHE SAID se vpiše v prostor in ga spremeni.
Del projekta pa je tudi izdaja knjige. Knjiga je literarna in vizualna. Pisateljica Anna Baar je napisala esej in fotograf Gerhard Maurer je na novo dokumentiral trideset Domenigovih projektov. Baar je našla čisto nov pristop in način govora o Domenigu. Ta aktualizacija je bila tudi naš namen.
Kaj so naslednji dogodki v sklopu projekta?
Konec julija in septembra so na vrsti performansi Tanzquartiera. Od 22. do 24. septembra bo tudi dvodnevni forum v Kameni hiši. Tja bomo povabili teoretike, umetnike in arhitekte, da skupaj razmišljamo o Domenigu. Izdali bomo še drugo knjigo, ki bo združila vsa ta razmišljanja v različnih medijih in formatih.
Foto: Maria Wawrzyniak
