Kulturno društvo Šmarjeta/Apače neguje staro tradicijo: Kdo se boji pehtre?

Elsi Ibounig je odrasla v Apačah v občini Galicija. Pisala se je Kanzian, njihovo hišno ime pa je bilo Lesjak. Leta 1972 je kot vajenka prišla v Šmarjeto, spoznala svojega moža in z njim zgradila dom v Trebljah pri Šmarjeti.

Elsi Ibounig: Na kmečkem turizmu sem klepetala s sovaščanko Margret Svetina, da bi lahko dve vaški pehtri začeli obiskovati domove – ti dve pehtri pa bi seveda bili  kar medve. Ker so se društveniki strinjali, smo kupili blago in sešili pehtrina oblačila. Prvo leto (2001) sva hodili le po hišah v Trebljah, vest o pehtri, ki v hišo prinese srečo, pa se je tako hitro razširila, da smo morali pehtrino območje razširiti na vso občino. Zato smo potrebovali tudi več pehter – vsako leto se jih na dan pred svetimi tremi kralji (5. januarja) zbere okoli osem, tako da popoldne vsaka obišče okoli deset hiš.

Seveda, otroci smo se pehtre zelo bali. V hišo je po vseh štirih prišla neka pošast in spuščala čudne glasove. Pokrita je bila s temno odejo, po tleh pa je metala orehe in suhe hruške, kar smo otroci hitro pobrali. Včasih je bila že malo opijanjena in precej glasna. Nekoč sem se skrila pod mizo in zdelo se mi je, da sem v pehtri prepoznala svojega strica. Ko je pehtra odhajala, sem stekla za njo, ji rekla, da se je sploh ne bojim in ji celo splezala na hrbet. Potem pa sem pri mizi zagledala strica in kar streslo me je, ko sem ugotovila, da je bilo pod mano  neko tuje bitje. Še danes ne vem, kdo me je takrat tako prestrašil. 

Pehtra v hišo ne vstopa več po vseh štirih. V rokah ima burkle, nosi pa krilo, predpasnik in ogrinjalo. Obraz ji zakriva temen prt, na glavi nosi klobuk, obute pa ima lesene cokle. Pehtre v naši občini spremlja šofer, ki se po potrebi tudi pogovarja s prebivalci hiše, pehtra pa molči. Kot v starih časih gospodarji hiše v zahvalo pehtri dajo klobase, včasih pa tudi denar. Do korone smo te klobase okoli svečnice (2. februarja) skuhali in jih pred cerkvijo pokušali skupaj z vaščani, smiselna pa se nam je zdela tudi odločitev, da denar darujemo za ljudi v stiski. 

Vedno se je govorilo: »Če pehtra nič ne dobi, se za vrati ušči.« V neki hiši mi je neka ženska rekla: »Od mene ne boš nič dobila, ker bi rada, da se 'uščiješ'.« Na srečo smo pehtre imele s seboj majhno stekleničko z vodo. Počepnila sem za vrati in na tla zlila malo vode, tako da je bilo videti, kot da bi se polulala.

Ne. Otroci so radovedni in se smejijo. Pehtra sključena vstopi v hišo, gleda v tla ter prinese orehe in bonbone in mandarine. Suhih hrušk ne nosi več, v nekaterih hišah pa je tako lepo, da tudi orehov ne meče več po tleh, saj bi jih lahko kdo pohodil in s trdo lupino poškodoval tla. 

Paziti mora, da s coklami ne pade – pozimi se na cokle prilepi sneg, zato Pehtra v coklah težko hodi, ker ji drsi. Ponekod pehtro zelo lepo pogostijo, skoraj pri vsaki hiši pa ji ponudijo žganje, zato mora paziti, da ne pogleda pregloboko v kozarec.