Kulturni kanon - pogovor z avtorico in umetnico Stefanie Sargnagel

*mocumentary – izmišljena dokumentacija

Že vedno sem čutila potrebo upodobiti antijunake iz svoje mladosti. To so bile osebe, ki so imele močan vpliv name in na moj prijateljski krog, to idiosinkratično kliko, s katero sem preživljala svoj čas. Imela sem tudi mnogo zapiskov in izvirnih citatov iz tega časa.

Knjiga pa naj bi bila tudi portret »Michija«, starejšega tipa, v njegovem stanovanju smo se mladinci vedno srečali. Bil je zelo nekonvencionalen, pameten moški, ki je rad kradel in živel tja v en dan. Glede umetnosti me je zelo zaznamoval. Želela sem tudi pokazati, da je v očitnem družbenem neuspehu veliko poezije in vrednosti. Pa tudi na
dunajske subkulture 2000-ih let sem bralce in bralke rada spomnila. Ker se je založba Rowohlt zanimala in mi je dala predujem, sem končno lahko začela z delom.

Nekoč so me povabili v Makedonijo, a nisem prepričana, ali so organizatorji vedeli, v kaj se spuščajo. Med drugim naj bi ob desetih zjutraj v Bitoli brala iz svojih knjig pred bodočimi učitelji in učiteljicami nemščine. Avstrijski vojaški ataše je prišel v uniformi in s svojimi otroki. Nato sem eno uro brala o dreku, scanju, fiki fiki. Elegantno oblečena častna konzulka mi je potem podarila šopek vrtnic. Od takrat naprej me skoraj ne vabijo več v tujino.

Pišeš v sedanjem trenutku in sem lahko zelo impulzivna. Vidim socialne medije kot javni zvezek, v katerega lahko zabeležiš svoje misli in opazovanja. Všeč mi je, kako poudarjeno se lahko izražaš. Pogosto kritizirajo narcistični aspekt v socialnih medijih, vendar zame stoji bolj v ospredju socialni vidik in želja po pripovedovanju zgodb.

Niti ni potrebno, da strip vedno funkcionira. Včasih enostavno narišem nekaj absurdnega in potem mi ljudje pišejo: »Tega ne razumem.« Včasih mojih risb niti ni treba razumeti. Lahko si sam izmisliš kakšno zgodbo. Toda najbolj priljubljeni so gotovo politični vici in liki, ki se ti smilijo.

Humor je, pravilno uporabljen, nekakšna komunikacijska gverila. Vzameš samoumevnosti in nanje pogledaš z nove perspektive. V humorju lahko uporabiš jezik močnih in ga tako razkrinkaš. Je idealen medij za kritiko oblasti in zabavno razlago, drugi pa lahko analizirajo, kako trajnostna je.

V bistvu se bolj vidim kot humoristko in manj kot aktivistko. Ob začetku moje kariere me je presenetilo sovraštvo, ki sem ga doživela. Predvsem ves seksizem, žalitve, specifične za ženske, in grožnje, s katerimi se mi zaradi svojega življenja v subkulturi dolgo ni bilo treba soočati. 

Moja trenutno najljubša tema je »erbshaming«, torej osramovanje dedičev in dedinj. Številni mladi levičarji in levičarke na družbenih omrežjih v samoopisu navajajo svoje različne privilegije, kot so barva kože, spolna identiteta, fizično/duševno zdravje itd. Nihče pa ne napiše višine plače in pričakovane dediščine. O kapitalu torej molčimo. Vsi razkrijejo vse možne aspekte lastne identitete, a nihče se ne označi za dediča ali kapitalista. Pandemija je tudi jasno pokazala, da imajo starši, otroci in izobraževalne ustanove v politiki zelo nizke prioritete. Prerazporeditev bi torej morala biti dominantna tema. 

Mislim, da je tipično avstrijsko poželenje, da se v umetnosti kopaš v lastnem dreku. Metaforično in dobesedno. Vse, kar bi najraje zaprli v kleti, se obdela. V recepciji pa imaš nasprotni fenomen. Tradicionalno se namreč iz vsega najprej naredi škandal, preden postane del kulturnega kanona. 

Hysteria obstaja od leta 1810 in je bila prva bratovščina v Avstriji, ki je bila ustanovljena kot zveza žensk. Ustanoviteljica je bila Leopoldina Avstrijska. Na našem grbu je upodobljena kričeča hijena na črnem ozadju, naše barve so črna, bela in rdeča. Bratovščina je moškim zaprta, pridiga matriarhat in zaščito moških. Želimo omejiti volilno pravico moških in se zavzemamo za 80-odstotno kvoto žensk in trans-oseb na javnih mestih. Pozivamo tudi k aktivni izdaji domovine.

 Še posebej se spomnim, da smo moške iz Fritz Stüber Heima, znanega zbirališča avstrijskih neonacistov, vrgle iz njihovih kleti in od takrat naprej uporabljamo te prostore kot barako.

V celotno okolje sem prišla z že obstoječo bazo privržencev in nikoli nisem imela občutka, da sem v konkurenci z drugimi avtorji in avtoricami.

Vsekakor se mi zdi scena manj konkurenčna kot v svetu likovne umetnosti, kjer gre veliko bolj za umetno pomanjkanje in špekulativno vrednost. Literarni trg je bolj demokratičen. Ljudje imajo radi različne zgodbe v različnih glasovih in po mojem mnenju je tudi interakcija med avtorji in avtoricami bolj kolegialna.

Presenečena sem bila, da so me v Celovcu sprejeli izjemno odkrito. Ko sem se usedla v Theatercafé, so mi ljudje takoj hoteli povedati svoje življenjske zgodbe, ker so me prepoznali kot pisateljico mesta. To se mi je zdelo zelo smešno.

Pravzaprav sem se šele v Celovcu bolj ukvarjala z manjšino. Antifašizem ima na Koroškem povsem drugačen pomen. Tukaj je boj za kulturo in jezik avtomatsko tudi boj proti desni politiki. V Klubu slovenskih študentk in študentov sem se počutila zelo dobro.

V nasprotju s samostojnim umetniškim delom, kjer se moraš sam strukturirati in motivirati, vlada na filmskem prizorišču vojaški red. Nenehno ti govorijo, kaj je treba storiti: »Šminkati se, jesti, kostum, lučna vaja, vaja z besedilom, snemanje.« Tako gre ves dan. Si kot predmet brez možganov. Po dvanajstih urah utrujen padeš v posteljo. To se mi je nekaj časa zdelo zelo razbremenljivo. Vendar tudi oddaš kontrolo nad lastno zgodbo.

Povabili so me, da dva meseca preživim v Iowi, v ZDA. Tam je majhen kolidž sredi ničesar, obkrožen le s koruznimi polji, kmetijskimi korporacijami in ameriško samoto. Sliši se tako čudno, da bi rada napisala knjigo o potovanju.