Imke Logar-Thiessen je kulturna delavka, umetnica in zdravilka. Giblje se na stičišču politike, družbe in umetnosti. Ukvarja se s plesnim in improvizacijskim gledališčem, gledališčem, koreografijo in režijo.
Logar-Thiessen v svojih gledaliških in plesnih projektih dela z različnimi generacijami. Sodeluje s šolami, domovi za ostarele ter s kulturnimi društvi. Logar-Thiessen vodi tudi tečaje za pilates ter telovadbo z otroki, starši in starimi starši. Aktivna je v CCB (Center for Choreography Bleiburg/Pliberk), kjer izvaja projekte za mladince ter mladinke. Trenutno skupaj z Anno Rutar pripravlja projekt proti nasilju, pri katerem bodo sodelovali dijaki in dijakinje iz petih velikovških šol. Pogovor o raznih projektih, plesu in naravi.
Ravno pripravljate projekt proti nasilju »Faustlos« z dijaki in dijakinjami iz Velikovca. Kako je ta projekt oblikovan?
Projekt je nastal v sklopu CCB (Center for Choreography Bleiburg/Pliberk), jaz delujem kot vodja projekta. Z Anno Rutar sva razvili idejo. Ona je phsihoterapevtka in v Velikovcu dela z mladinci in mladinkami. Rekla je, da se mora kaj spremeniti, ker je opazila, da se nasilje stopnjuje. Že pred pandemijo sva začeli delati na koncepciji projekta. Ko pa je bila pandemija tu, se je po eni strani delo upočasnilo, po drugi strani pa je tematika še bolj prišla v ospredje. Z dijaki in dijakinjami se hočemo tematiki nasilja približati preko umetnosti. Nasilje naj se detabuizira. Ne gre za klasično delavnico, pri kateri kakšen strokovnjak pride v šole. Naš projekt naj da otrokom in mladini možnost, da se kreativno ukvarjajo s temo. Tako lahko nekaj ustvarijo, kar zares pride iz otrok. Poskušamo ustvariti prostor, kjer se ne ocenjuje in kategorizira takoj. Gre za izraz ter za možnost povedati ljudem in družbi, kaj se v človeku dogaja. To pa se mora zgoditi v meri in na način, ki ga mladi sami določijo. V tem sklopu je tudi terapevtsko spremljanje zelo važno za projekt. Tako lahko sodelujočim nudimo dobro spremljanje skozi ta projekt.
Priprave za projekt potekajo že skoraj dve leti, zdaj pa se bo končno uresničil. V šolah bomo kar kmalu začeli.
Kdo sodeluje pri projektu?
V Velikovcu sodeluje pet šol: ljudska šola, srednja šola, trgovska akademija, politehnična šola in gimnazija. V sklopu projektnega tedna povabimo umetnike in umetnice različnih panog, ki potem v svojem mediju delajo z dijaki in dijakinjami nasplošno na temo nasilje ali na določen aspekt nasilja. Roman Steindl bo ustvarjal z udeleženci skulpture, Sandra Weihs literaturo, Valentin Pezzei hip-hop-breakdance, Valerie Logar fotografijo, Iris Braun film, Syc Tyson rap, Martina Seidl od MUK (univerza za glasbo in umetnost) plesno gledališče in Ljubljančan Lado Jakša glasbo. Za zaključek bodo 1. julija dela razstavljena v mestu. Zadnji dan tedna bomo naredili več postaj v mestu, kjer bodo umetniki in umetnice ter njihove skupine predstavili rezultate skupnega delovanja.
Vodite žensko ekipo v plesnem gledališču. Kako je skupina nastala?
Skupina je nastala zadnje leto v okviru gledališke igre »Jemand/Nekdo«, ki je bila poklon koroškemu plesalcu, koreografu in režiserju Johannu Kresniku in se je ukvarjala s koroško zgodovino ter identiteto s sredstvi Kresnika. Bila sem asistentka režije. Intenzivno sem delala z zborom gibanja. Po zadnjem nastopu pa je ta zbor gibanja hotel nadaljevati to pot. Zdaj se je pridružilo še več žensk. V skupini se ukvarjamo s temami, ki so zanimive za življenjsko realnost žensk. Trenutno se ukvarjamo z razvojem feminizma skozi zgodovino. Skupaj raziskujemo na primer, kaj me ženske sploh razumemo pod pojmom »feminizem«. Razvijamo igro, v kateri se srečajo ženske iz različnih desetletji, stoletji, tisočletji. Premiera je načrtovana za mednarodni dan žena, osmega marca.
CCB je bil ustanovljen leta 2011 pod pokroviteljstvom Johanna Kresnika. CCB pospešuje sodobni ples na Koroškem in izvaja številne projekte plesa ter performansa. Pred kratkim je bil izvoljen nov odbor CCB. Kakšni so načrti za naprej?
Zdravko Haderlap je zdaj predsednik društva in v vodilni ekipi sta zdaj Jutta Mitteregger in Mirjam Sadjak. Dolgo noč plesa bo CCB seveda še naprej organiziral, ponuja tudi različne rezidence in jeseni bo gostovala dunajska performans-skupina »Liquid Loft« v muzeju Wernerja Berga. Trenutno CCB tudi razvija različne gledališke igre. Ena od njih se ukvarja s pesnico Christine Lavant, druga pa z avtorjem Josefom Winklerjem.
Sodelovali ste intenzivno z »Museum am Bach«. Kakšne izkušnje ste naredili tam?
Na žalost je pred kratkim umrl ustanovitelj muzeja Alex Samyi. To je bil za nas vse velik šok in spraševali smo se, kako lahko sploh nadaljuješ delo v muzeju.
Zame je muzej vedno bil poseben kraj svobode. Zadnje leto maja sem smela organizirati in voditi okroglo mizo na temo »Lahko svoboda izbira?« (Hat die Freiheit eine Wahl?) Alexander je hotel z okroglimi mizami omogočati, da se lahko demokracije naučiš in živiš od spodaj. Ljudje naj bi spet začeli govoriti drug z drugim. Imel je zelo umetniški pristop do tega. Vsaka okrogla miza je imela določeno temo in vodje miz ter sodelujoči so lahko potem to temo na raznolike načine obdelovali. Te okrogle mize sem doživela kot nekaj zelo posebnega, ker so ljudje zares poslušali in odprto pripovedovali svoje zgodbe. Ko sem sama vodila okroglo mizo, smo fizično mizo postavili na ovčjem pašniku. Glasbenik je igral saksofon in sama sem plesala. Dogodek smo snemali in iz tega je nastalo filmsko delo. To je zame zelo lep spomin.
S svojo družino živite na gorski kmetiji. Vaš mož Franz je pohodniški vodnik, imate krave, konje, kure in čebele. Sami ste aktivni kot zdravstvena svetovalka ter predavateljica na področju naravnega zdravilstva. Na čem trenutno delate v tej zvezi?
Trenutno obnavljamo kaščo. Kašča ima dve sobi ter dva odprta prostora, ki ju imamo za poletno kuhinjo in dnevno sobo. Razgled imaš na celo dolino. Kočo bi radi dali v najem. Toda s hčerko Elso sva razmišljali, da bi to bil dober prostor za literarno rezidenco. V sodelovanju z občino bi se povabilo kakšne vrste podeželskega pisatelja ali gorsko pisateljico.
V Nemčiji sem se izučila za zdravilko. Naravno zdravilstvo je torej v bistvu moj poklic. V Avstriji pa poklic zdavilke ne obstaja, zato delujem kot zdravstvena svetovalka. Predavam in prirejam delavnice o naravnem zdravilstvu, domačih zdravilih in apiterapiji. Apiterapija je veda o tem, kako si lahko s pomočjo pridelkov čebel ohranjamo in krepimo lastno zdravje. Nedavno sem predavala o apiterapiji v Porečah ob Vrbskem jezeru. Pripovedovala sem, za kaj in kako se lahko na primer uporablja med, vosek, propolis ali matični mleček.
V času pandemije so mnogi izražali željo po naravi ter življenju na podeželju. (Primer tega je popularnost estetike »Cottagecore« na spletu.) Se je zanimanje za naravo ter naravne proizvode v zadnjem času povečalo?
Da in ne. Po eni strani so se mnogi spet začeli bolj zanimati za naravo ter za to, kaj nam narava vse nudi. Drugi pa so se v pandemiji, kar se tiče zdravljenja, popolnoma odvrnili od narave. Ob začetku pandemije so naravno zdravilstvo, posebno v Nemčiji, zelo napadali. Toda menim, da se situacija spet pomirja.
V pandemiji pa se je spoštovanje do podeželja zelo zvišalo. Ljudje, ki živijo v mestu, so bili zelo veseli, ko so prišli na podeželje. To sem doživela tudi pri svoji hčerki. Zaradi tega sem se tudi sama spet bolj zavedala dragocenosti zemlje, ki jo obdeluješ in na kateri živiš.
Prvotno prihajate iz severne Nemčije. Zdaj že 26 let živite na Koroškem. Kako se je okolica spremenila v teh letih?
Mislim, da se je mnogo spremenilo. Ko sem prišla na Koroško, so ženske bile zelo tihe. Če sem šla v kavarno, so sedeli vsepovsod le moški. Neka gospa me je celo vprašala, zakaj sploh grem v kavarno. Tudi ta izrek: »Moram mojega najprej vprašati, če smem …«, me je res začudil. Tedaj sem to res občutila kot neke vrste potovanje skozi čas, kadar sem prišla iz Berlina ali Münchna na Koroško. Vpliv patriahata in tudi vpliv cerkve je na Koroškem vedno bil zelo močan. Mislim pa, da sta se situacija in samozavest žensk zelo spremenili. Tudi odnos do manjšine se je po mojem sprostil. Drugače pa se na Koroškem vse giblje bolj počasi.
Letos je osemdeset let od tega, da so prisilno deportirali okoli 1000 koroških Slovencev in Slovenk. Kako doživljate to obletnico?
Družina moje tašče je stala na listi za deportacijo. Načrt je bil, da jih izselijo v Ukrajino. Toda potem se je vojna končala. Na srečo je družina lahko ostala doma. O tem zdaj večkrat razmišjam. V družini smo se že pogosto o tem pogovarjali. Moj sin Milan je že tudi naredil intervju z babico!
