Kristijan Sadnikar razstavlja že tri desetletja: Umetnost od šolske table do Kugyjeve nagrade

Kristijana Sadnikarja pozna mnogo ljudi, saj že od leta 1993 poučuje dvojezično mladino na Slovenski gimnaziji. V spodnjem intervjuju pa nam je razkril svojo umetniško plat. Njegova aktualna razstava v prostorih SKS bo trajala do sredine marca, za ogled pa se je treba telefonsko najaviti (0664/3822742). 

Kristijan Sadnikar: Sprva sem hotel biti le svoboden umetnik. Ker s tem na Koroškem bolj težko preživiš, sem se odločil za učiteljevanje na Slovenski gimnaziji.

Na akademiji se naučiš vse od čisto osnovnih stvari, torej vse znanje, ki ga moraš imeti. Učil pa sem se tudi zadeve, kot je npr. restavratorstvo, čeprav se s tem ne ukvarjam, razen če je treba kakšno sliko očistiti. Pri delu v šoli je seveda vse malo drugače kot tisto, kar se naučiš na akademiji. 

Razvijati skušaš, kar si se naučil na akademiji, potem pa vidiš, da ta pot teče naprej in da uživaš ob barvah in vedno kaj novega »pogruntaš«.

Barve so zame bile pomembne že v zgodnjih letih in me spremljajo še iz ljudske šole. Oče je bil ravnatelj na ljudski šoli v Šentprimožu, takrat sem začel poslikavati table z barvnimi kredami. Z barvami se lahko izražam, kot da bi igral kakšen instrument.

Zaposlen sem na več področjih: poleg poučevanja v šoli skrbim še za tehniko v kulturnem domu v Šentprimožu, občasno pripravljam scenografijo za odrsko dejavnost, se posvečam družini ... Ko pa dobim kakšno »slikarsko« povabilo, se to izkaže kot impulz za intenzivno ustvarjanje slik velikega formata. Velikokrat začnem z dvema slikama hkrati, proces nastajanja slike pa traja več dni, lahko pa se mi posreči tudi v treh ali štirih urah. Če se mi slika ne posreči, jo postavim na glavo za kakšen dan, potem pa si jo zopet ogledam in morda se mi utrne rešitev, da lahko z delom nadaljujem. Večkrat se zgodi, da kakšno sliko tudi preslikam. Včasih prvi dan intenzivno delam, potem pa drugi dan šele vidim, da iz tega nič ne bo. Potem je treba sliko preslikati.

O ja, zelo. Vse je odvisno od mojega duktusa. Bistvena izraznost mojega ustvarjanja je poteza, zato je čopič tako pomemben kot barva sama. Odločitve so pri slikanju včasih premišljene, včasih pa intuitivne. Če se sprehajam z mobilnikom in naredim kakšno sliko, si jo pozneje še enkrat ogledam in jo po svoje interpretiram.

Vedno znova se najdem v drugem procesu. Vsaka slika je zase izziv in ko jo ustvarjaš, nastaja neke vrste zrcalo tvojih misli in občutkov, vsega tistega, kar doživljaš v času ustvarjanja.

Tamara, moja srednja hčerka, tudi slika. Slik še ni predstavila javnosti, ima pa jih razstavljene doma.

Posebej me veseli, da je lesorez za Kugyjevo nagrado nastal v mojih rokah. Za vsako nagrajenko, vsakega nagrajenca lesorez opremim še z njenim, njegovim imenom. To je nekaj posebnega.

Po eni strani imam v življenju precej nalog, po drugi strani pa mislim, da je včasih dobro narediti premor; potem spet pridejo nove ideje in novi izzivi. Če bi neprestano slikal, bi se lahko zgodilo, da bi se moj izraz v slikah začel ponavljati. Aktualno razstavo doživljam kot močen impulz, zato mislim, da bom v prihodnosti slikarstvu spet posvečal več časa – povsem brez časovnega pritiska.