Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (SKS) je 4. decembra vabila na vernisažo razstave »Pejsaž – krajinske slike – Landschaftsbilder«, ki jo je na ogled postavil akademski slikar Kristijan Sadnikar iz Nagelč pri Šentprimožu. 

Kristijana Sadnikarja pozna mnogo ljudi, saj že od leta 1993 poučuje dvojezično mladino na Slovenski gimnaziji. V spodnjem intervjuju pa nam je razkril svojo umetniško plat. Njegova aktualna razstava v prostorih SKS bo trajala do sredine marca, za ogled pa se je treba telefonsko najaviti (0664/3822742). 

Kaj ste v mladosti pričakovali od študija slikarstva v Ljubljani? 

Kristijan Sadnikar: Sprva sem hotel biti le svoboden umetnik. Ker s tem na Koroškem bolj težko preživiš, sem se odločil za učiteljevanje na Slovenski gimnaziji.

S poučevanjem ste začeli že leto po zaključku študija. Kaj od tistega, kar ste se pri študiju naučili, vam je posebej prav prišlo pri delu?

Na akademiji se naučiš vse od čisto osnovnih stvari, torej vse znanje, ki ga moraš imeti. Učil pa sem se tudi zadeve, kot je npr. restavratorstvo, čeprav se s tem ne ukvarjam, razen če je treba kakšno sliko očistiti. Pri delu v šoli je seveda vse malo drugače kot tisto, kar se naučiš na akademiji. 

Rudolf Altersberger, Zalka Kuchling, Kristijan Sadnikar, Snežana Višnjić, Bernard Sadovnik, Stefan Sandrieser

Leto po študiju, torej leta 1993, ste imeli tudi prvo samostojno razstavo. Kako gledate na svoj 30-letni opus?

Razvijati skušaš, kar si se naučil na akademiji, potem pa vidiš, da ta pot teče naprej in da uživaš ob barvah in vedno kaj novega »pogruntaš«.

So vas barve privlačile že v otroštvu?

Barve so zame bile pomembne že v zgodnjih letih in me spremljajo še iz ljudske šole. Oče je bil ravnatelj na ljudski šoli v Šentprimožu, takrat sem začel poslikavati table z barvnimi kredami. Z barvami se lahko izražam, kot da bi igral kakšen instrument.

Slikate predvsem pokrajine, kadar vas spodbudijo razni impulzi.

Zaposlen sem na več področjih: poleg poučevanja v šoli skrbim še za tehniko v kulturnem domu v Šentprimožu, občasno pripravljam scenografijo za odrsko dejavnost, se posvečam družini … Ko pa dobim kakšno »slikarsko« povabilo, se to izkaže kot impulz za intenzivno ustvarjanje slik velikega formata. Velikokrat začnem z dvema slikama hkrati, proces nastajanja slike pa traja več dni, lahko pa se mi posreči tudi v treh ali štirih urah. Če se mi slika ne posreči, jo postavim na glavo za kakšen dan, potem pa si jo zopet ogledam in morda se mi utrne rešitev, da lahko z delom nadaljujem. Večkrat se zgodi, da kakšno sliko tudi preslikam. Včasih prvi dan intenzivno delam, potem pa drugi dan šele vidim, da iz tega nič ne bo. Potem je treba sliko preslikati.

So za vas čopiči pomembni?

O ja, zelo. Vse je odvisno od mojega duktusa. Bistvena izraznost mojega ustvarjanja je poteza, zato je čopič tako pomemben kot barva sama. Odločitve so pri slikanju včasih premišljene, včasih pa intuitivne. Če se sprehajam z mobilnikom in naredim kakšno sliko, si jo pozneje še enkrat ogledam in jo po svoje interpretiram.

Se kljub svoji visoki izobrazbi in dolgoletnim izkušnjam pri slikanju še srečujete z izzivi?

Vedno znova se najdem v drugem procesu. Vsaka slika je zase izziv in ko jo ustvarjaš, nastaja neke vrste zrcalo tvojih misli in občutkov, vsega tistega, kar doživljaš v času ustvarjanja.

V vaši družini se vsi ukvarjate s kulturo. Ste ljubezen do slikarstva predali kateri od vaših hčerk?

Tamara, moja srednja hčerka, tudi slika. Slik še ni predstavila javnosti, ima pa jih razstavljene doma.

Kaj vam je v posebno veselje po treh desetletjih ustvarjanja?

Posebej me veseli, da je lesorez za Kugyjevo nagrado nastal v mojih rokah. Za vsako nagrajenko, vsakega nagrajenca lesorez opremim še z njenim, njegovim imenom. To je nekaj posebnega.

Spadate med umetnike, ki redko razstavljajo. Zakaj?

Po eni strani imam v življenju precej nalog, po drugi strani pa mislim, da je včasih dobro narediti premor; potem spet pridejo nove ideje in novi izzivi. Če bi neprestano slikal, bi se lahko zgodilo, da bi se moj izraz v slikah začel ponavljati. Aktualno razstavo doživljam kot močen impulz, zato mislim, da bom v prihodnosti slikarstvu spet posvečal več časa – povsem brez časovnega pritiska.