Mlado Martino je radovednost iz majhnega primorskega kraja Lože pri Vipavi pripeljala brez znanja nemščine na Koroško, kjer je našla svoje mesto v Podobnikovi gostilni v Železni Kapli.
Kakšne načrte ste imeli kot mlado dekle?
Martina Piskernik: Po šoli sem delala na občini v Ajdovščini in odkrila svojo strast do spoznavanja novih dežel in ljudi. Želela sem odkriti svet, vleklo me je na potovanja po Evropi, pa sem se podala v tedanji Leningrad, Izrael, na Ciper, v Grčijo, Italijo, Pariz, Španijo …
Ko se je moje delo na občini izteklo, mi je prijateljica, ki je že živela na Koroškem, predlagala, naj pridem k njej, da se na Koroškem naučim malo nemščine in si prislužim nekaj denarja za nadaljnja potovanja. Kot natakarica sem se zaposlila v lokalu, kjer nihče ni znal ne angleško ne slovensko, jaz pa niti ene besede nemško. Bilo je veselo, ker nisem nič razumela in sem se samo smejala.
Pot vas je zanesla v Železno Kaplo …
Izvedela sem, da v Železni Kapli iščejo natakarico za delo v disku, pa sem se odpeljala v Železno Kaplo in tukaj ostala. Bilo je čudovito, ker je veliko ljudi z mano govorilo slovensko. Disko je bil odprt šest dni na teden. Ponoči sem delala, podnevi pa sem hodila na celovško univerzo na tečaj nemščine. Sprva sem imela močno domotožje, saj prihajam iz velike družine s tesnimi vezmi, potem pa sem se navadila, a še zdaj rada obiskujem sorodnike.
Kaj je čar Železne Kaple?
V Železni Kapli sem se takoj počutila doma. Očarali so me tukajšnji ljudje. Takoj so me sprejeli med sebe. Presenetila me je njihova prisrčnost, odprtost in domačnost, nikoli ni bil kdo sovražen do mene. Mislim, da je posebnost Železne Kaple v odročnosti krajev. Tukaj ljudje držijo skupaj. Navdušile so me tudi tukajšnje šege in navade, ki domačine še bolj povezujejo. Lepo je, da imamo v Železni Kapli še vedno vsako leto tri večje sejme, kjer se ljudje srečujejo in povezujejo.
V Železni Kapli ste našli tudi svojo ljubezen.
Preden sem prišla v Avstrijo, sem ob službi na občini delala kot natakarica, da bi si prislužila denar za potovanja. Takrat sem si rekla, da nikoli ne bom poročila gostilničarja. Nikoli! Pa je prišlo drugače in sem se zaljubila ravno v gostilničarja Mihija Piskernika, torej v svojega šefa. Večkrat se smejimo, ko povem, da sem v Železni Kapli naredila svojo najboljšo kariero: iz kleti direktno v drugo nadstropje.
Takrat je bila Podobnikova gostilna čisto nova.
Stara Podobnikova gostilna je stala na drugi strani ceste. Vodila jo je moževa babica, ki je bila z Jezerskega. Potem je gostilno vodil možev stric, pri 24 letih pa jo je prevzel moj mož in zgradil novo poslopje. Oktobra leta 1987 je bila odprta nova gostilna, 1989 pa je mož odprl še disko. Podobnikova gostilna je tradicionalna gostilna. Imamo veliko dvorano, kjer se odvijajo družabna srečanja od plesov in porok do sedmin. Zimski meseci so bolj mirni, poleti pa imamo hišne goste in druge obiskovalce, tako da nam dela ne zmanjka.
Kaj je vir vašega zadovoljstva?
Na prvem mestu je moja družina, moj čudoviti mož. Imava iste poglede, iste cilje, sva najboljša zaupnika, res dober tim. V ta tim spadajo najini trije sinovi. Najstarejši ima že svoje gostinsko podjetje, Tržno restavracijo Alex v Železni Kapli, drugi sin je knjigovodja v Celovcu, najmlajši pa zaključuje turistično šolo v Bad Gleichenbergu. Zdaj imava z Mihijem že tri vnučke in oba sva vesela, da smo v družini ohranili humor in harmonijo. Zadovoljna pa sem tudi z našim podjetjem, ker imamo vedno nove ideje za razvoj.
Kakšne načrte imate za prihodnost?
Mislim, da zdaj prihaja čas, ko se bodo zamenjale generacije. Rada bi še kaj spremenila v gostilni, ampak zdaj bomo to odločali skupaj z naslednjo generacijo, zdaj bodo mladi odločali, v katero smer se bomo razvijali. Mislim, da moramo zaupati naši mladini in jo podpirati.
Še vedno rada potujem in se vsakič domov vrnem hvaležna, da živimo prav tu, kjer smo. Imam pa še eno srčno željo: enkrat potovati okoli sveta.
Naslednja večja prireditev
pri Podobniku bo Lovski ples,
29. aprila, ob 20.30.
