Koroški Amor: Rodila sta se drug za drugega

Dana Zwitter-Tehovnik:  Kot mlada sem si želela moža, takega, kot je bil moj oče, na vsak način Slovenca, po možnosti kmečkega izvora. Moj idol je bil dr. Janez Polanc, profesor, izredno učen, duhovit, moder in toleranten. Med mladimi nisem videla take osebe. Bila sem priljudna, a nedostopna. 'Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos' (France Prešeren). Po študiju na Dunaju in v Salzburgu sem šla jeseni 1970 v Ljubljano, da zberem gradivo za disertacijo, pa tudi z idejo, da najdem moža. Prvi, ki sem ga nagovorila na univerzi, je bil Janez. Postaven, solidno oblečen, ne v strganih kavbojkah, na velikih nogah je razdeljeval v prazni predavalnici liste. Mislila sem, da je asistent, ne pa, da bo kdaj moj mož. 

Janez Zwitter-Tehovnik: Dano sem zagledal med vrati, v hipu se mi je kot blisk vtisnila v možgane. Vidim jo še danes v zelenem usnjenem kostumu z rumenim puloverjem. Nato se mi je predstavila. Da bi več izvedel o njej, sem si ogledal njen vpisni list na dekanatu. Iz njenega rojstnega datuma sem izračunal svojega. Ko sem seštel njen dan in mesec rojstva, sem dobil svoj dan rojstva. Ko sem od njenega dneva odštel mesec, sem dobil svoj mesec rojstva. To je bil zame omen, da sva se 'drug za drugega rodila' (po Janezu Menartu).  

Dana: Predavanja, raziskovanje v arhivih, ni bilo časa za ljubezenske avanture. Leto kasneje, ko sem že učila na gimnaziji v Salzburgu, izvem, da je Janez diplomiral. Pošljem mu čestitke. Takoj odgovori, da me hoče srečati, preden gre služit vojaški rok. Avgusta 1972 prvi rendez-vous in začetek najine ljubezenske zgodbe. Dnevna pisma, oštevilčena – nobeno se ni izgubilo – za valentinovo mu pošljem suhe rože. Srečala sva se le petkrat v tistem letu. Novo leto sta najini družini praznovali skupaj. Med plesom vprašam Janeza, če se hoče poročiti. Pritrdi z vročim poljubom. Avgusta 1973 poroka z osebo, ki jo malo poznam – morda tvegano, ampak z dobrim občutkom, da ga ljubim in mi je v vsem všeč. Ker sem bila emancipirana, nisem dovolila, da zaprosi očeta za mojo roko. S civilno poroko v Ljubljani sva postala enakopravna zakonca, ne 'mož glava družine' (v Avstriji do leta 1975) in sem lahko obdržala svoj priimek. Nato cerkvena poroka v Ziljski Bistrici in svatba po starih šegah. V noši nisem bila. Tega pa Janez ni hotel.

Dana: Prvo leto – zakon preko meje. Učim na Slovenski gimnaziji, Janez dela v Ljubljani v arhivu. Skupaj sva le za konce tedna, na katere težko čakava. Razmišljam, kako bo naprej. Razpis profesorskega mesta na Slovenski gimnaziji. Pozitivno presenečenje in začetek 36-letnega skupnega poklicnega dela. Najino življenje se je vrtelo okoli šole, družine in hiše. 

Janez: V šolo sem hodil rad, vedno zgodaj, da sem prebral časopis in smo 'zgodnji' klepetali v konferenčni sobi. Manjkal skoraj nisem, čeprav sem opravil ob šoli in otrocih še en študij. Kajti moja druga stroka, umetnostna zgodovina, v Avstriji ni bil učni predmet. Učil sem poleg zgodovine in zemljepisa po potrebi tudi matematiko, biologijo in risanje. Ob srečanjih nekdanjih učencev se veselim vsakega, po videzu poznam vse, po imenu pa ne. 

Dana: Poklic sem izbrala močno pod vplivom očeta. Na potrebe šole in dijakov sva se vedno ozirala, celo otroke sva tako načrtovala, da bom čim manj odsotna. Tri otroke, nobenega karenčnega leta. Maturo sem spraševala »ilegalno« noseča v materinskem dopustu. Dijaki so bili tudi »moji otroci«, nisem jih le učila, pogosto tudi usmerjala v življenje, študij in poklic. Kakšna sem kot profesorica, mi je povedala hčerka pri 13 letih: »materinski diktator«. Zdaj v starosti mislim, da sem zahtevala kdaj preveč, bila prestroga. Zato me veseli, če nekdanji dijaki rečejo, da so me imeli radi. 

Janez: Na začetku sem imel vedno pogodbo za eno šolsko leto. V avgustu sva vedno čakala, ali jo bodo podaljšali ali ne. K sreči se nikoli ni zgodilo, da je ne bi podaljšali. 13 let sva poleti vedno čakala na novo pogodbo. 

Dana: Ni bilo veliko časa za dolga potovanja in dopuste. Uživala sva v vsakdanji skupnosti, 24 ur na dan: v konferenčni sobi, v gospodinjskem delu, ki sva si ga delila, v slogi ob odločitvah, v veselju ob uspehih, v podpori ob težavah,  in globokih mislih, ki sva jih odkrivala v knjigah. Zelo sem se veselila rojstva treh otrok, Jasne, Mirne in Mirta. V prvi nosečnosti sem ob šoli pisala disertacijo in opravila rigoroze. Za promocijo sub auspiciis Praesidentis rei publicae je prišel v Salzburg tedanji avstrijski predsednik Rudolf Kirchschläger osebno. Navzoča je bila tudi 10-mesečna hčerka, na kar sem bila bolj ponosna kot na študijski uspeh. Otroci so rasli, uspevali, hodili z nama na Slovensko gimnazijo. Kratko sva jih celo poučevala, ker ni bilo drugih geografov. Vsi trije so izbrali študij prava in ga zelo hitro zaključili. Po doktoratu so opravili enoletni postgraduate študij na NYU v New Yorku in tamkajšnji odvetniški izpit. Ob slavju univerze sva ponosno slišala, da zelo redko trije otroci iz ene družine dosežejo ta uspeh. Naša družina so bili seveda tudi moji starši. Najprej smo stanovali pri njih v hiši, nato v sosednji. Vsestransko so nama pomagali. Mama je več let kuhala in pazila na malčke, ko sva bila v šoli. 

Janez: Imel sem najboljšo taščo in najboljšega tasta. Vživel sem se v ženino družino in koroško realnost, postal sem koroški Slovenec. Že 16 let določajo vnuki najin življenjski ritem. Ker sta hčerki v zahtevnih poklicih, sva prevzela v veliki meri skrb za naraščaj, eden na Dunaju, eden v Celovcu. Štirje vnuki obiskujejo Slovensko gimnazijo. Pravijo, da nas še potrebujejo za palačinke in dunajske zrezke, včasih tudi za pomoč pri matematiki in latinščini. 

Dana: Njegovo načitanost. On čisti, medtem pa že skoči po knjigo in ima spet kak citat. Seveda pa cenim tudi njegovo požrtvovalnost. 

Janez: Jaz se ravnam po principu »moja žena ima vedno prav«. To je bil prvi stavek, ki so me ga naučili na tečaju nemščine. Zelo pa cenim, da vsakemu pomaga, njeno inteligenco, odrezavost in smisel za pravo. Moja ljubljena žena ima ta notranji občutek, kaj je prav in kaj ni prav.