Hanzi Tolmaier (77) z Radiš je kmalu po maturi spoznal svojo Mario (77). Ker sta se poročila na pustno soboto, se šalita, da je njuna poroka pustna šala, ki traja že več kot 55 let.

Kje sta odraščala?

Maria Tolmaier: Odrasla sem v kraju Rabenstein. Praded je bil doma iz Slovenj Gradca, oče je še znal nekaj slovenskih pesmi, sicer pa se pri nas ni govorilo slovensko. Pravzaprav nič nismo vedeli o dvojezični Koroški. Zaključila sem trgovsko šolo in se zaposlila pri deželi na oddelku za turizem.

Hanzi Tolmaier: Na naši domačiji pri Poderšniku v Spodnjih Rutah na Radišah je bilo pet otrok in se je vedno govorilo slovensko. Oče je Jošku Tischlerju, prvemu in legendarnemu ravnatelju Slovenske gimnazije, vozil drva. Joško je očeta vprašal, ali ima doma kakega otroka, ki bi bil sposoben za gimnazijo. Tako sem leta 1957 po naključju prišel na Slovensko gimnazijo. Na poti v šolo skozi Schillerjev park so nas nekateri zmerjali, včasih pa je prišlo tudi do pretepov, tako da nas je morala spremljati policija. Kljub temu imam na te čase lepe spomine. Ker je primanjkovalo učiteljev, sem se po maturi vpisal na učiteljišče in leto pozneje že stal v razredu, ko še nisem imel niti 19 let. 

Kje sta se spoznala?

Maria Tolmaier: Stanovala sem v isti hiši z Radišanko. Z njo sem se odpravila na radiško žegnanje in spoznala Hanzija. Že prvi dan sem razburila domačine, ki so stali ob šanku. Rekla sem »ich verstehe nix windisch« in že je bilo vse narobe, čeprav s tem nisem mislila nič slabega. Pri nas doma pač nikoli nisem slišala besede »slowenisch«.

Hanzi Tolmaier: Sorodnik je nagovoril očeta: »A ne vidiš, kaj se pri vas dogaja? Tvoj sin ima Nemko, pomisli, Nemko!« Poročila sva se v nevestinem domačem kraju, pa nama je tamkajšnji župnik rekel, da dvojezične poroke ne bo, da to v Labotu enostavno ne gre. Odgovoril sem mu, da je škof Anton Martin Slomšek v teh krajih pridigal tudi v slovenščini. Tako je bila poročna maša vendarle dvojezična, somaševal pa je naš radiški župnik.

Dobila sta tri otroke. Kateri jezik ste govorili v družini?

Hanzi Tolmaier: Oba. Z mano in mojim sorodstvom so otroci govorili slovensko, z Mario in njenimi sorodniki pa nemško. Nekoč je bila moja sestra z majhno Tatjano v parku v Celovcu, pa jo je nagovorila gospa, ki si je delala skrbi, da se otrok ne bo naučil nemško. Komaj štiriletna deklica je gospo začudeno vprašala: »Kannst du nicht beides?« Tudi ljudje, ki so sami govorili slovensko, so se večkrat čudili, zakaj z otroki ne govorimo le nemško. 

Maria Tolmaier: Sprva je bilo težko, ker nisem nič razumela, ampak slovenščina je bila del našega življenja. Če so otroci govorili slovensko, jim nikoli nisem rekla, naj govorijo nemško. Obiskovala sem jezikovne tečaje, se veliko učila, z otroki brala po slovensko, samo govoriti si nisem upala. Če pa kdo zna samo slovensko, pa se z vsakim kar dobro zmenim.

Kaj obžalujete in na kaj ste ponosni, ko pogledate v preteklost?

Maria Tolmaier: Ko so bili otroci majhni, ni bilo jasli, zato sem ostala doma z otroki . Včasih sem obžalovala, da se nisem več vrnila v poklicni svet. Vseeno sem se veliko izobraževala. Opravila sem npr. tečaje za vodenje postne skupine, za biološko in ekološko vrtnarjenje, kuharske tečaje in tečaje za peko, za alternativno zdravljenje in tudi slikarske tečaje pri raznih umetnikih. Več kot 15 let sem v postnem času v domači fari Radiše vodila postno skupino. Tako sem za družino z navdušenjem lahko delala veliko, česar ne bi mogla, če bi bila zaposlena, in še prihranila nekaj denarja. Ponosna sem na plaketo dežele Koroške za »Naturnahes Gärtnern« in na nagrado občine pri olimpijadi rož. Pravijo, da zelo dobro kuham, da iz »nič« pričaram odličen meni. Ko so bili vnuki majhni, so mi vedno spet rekli: »Babi, du bist die beste Suppenköchin!«

Hanzi Tolmaier: Poleg učiteljevanja sem bil predstavnik socialnodemokratskih učiteljev in personalni zastopnik učiteljev. Tudi kot občinski svetnik sem se trudil za dobrobit vseh občanov. Ponosna sva, da sva v času, ko dvojezičnost na Koroškem ni bila tako samoumevna kot danes, naučila otroke slovensko in nemško. Najinih pet vnukov govori več jezikov, upava pa, da bojo tudi v bodoče še naprej govorili slovensko in živeli našo kulturo.