Koroški Amor: Najprej sva kupila prstane, potem določila datum

Tanja in Peter Stern sta skupno pot začela leta 1993,  28. septembra leta 1996 pa sta drug drugemu izrekla večni »da«. Oba sta si želela veliko družino in rodilo se jima je pet otrok: Filip (27), Simon (26), Delia (22), Milena (20) in Štefan (17). Tanja je elementarna pedagoginja in dela kot vzgojiteljica. Peter je študiral športne vede in športno terapijo ter bil do pred tremi leti športni terapevt, ustanovitelj in vodja podjetja »Stern bew« ter velik športnik. Zakonca Stern skupaj z najmlajšima otrokoma živita v Rikarji vasi, družina pa ostaja tesno povezana in enkrat letno vsi skupaj odidejo na dopust.

Tanja  Stern (52): Na plesu Danice 1993 me je Peter povabil na smučanje. Vedela sem, da je s svojo družbo velikokrat hodil naokoli in mislila sem, da želi, da se jim pridružim. A je pome prišel sam.

Tanja: Tri leta po tem, ko sva se spoznala, sva hodila po Celovcu in naletela na zlatarno, ki je imela popust na prstane. Takrat je Peter vprašal, če bi jih šla kupit.

Peter Stern (57): Ni bilo klasične zaroke, najprej sva kupila prstane in se potem v kavarni dogovorila za datum. Malo pred tem je umrl moj oče, kar je bila huda izkušnja. A tudi on je želel, da ostaneva skupaj.

Tanja:  Moji starši so veliko­krat pazili na otroke in bili pri­pravljeni pomagati. Po poklicu sem vzgojiteljica in po porodniškem dopustu sem se vedno kmalu vrnila v službo. Ko sem se izobraževala za Montessori pedagoginjo in o tem kasneje tudi predavala, me je Peter zelo podpiral in spremljal na Dunaj in v Innsbruck skupaj z otroki, ki so bili še majhni. 

Tanja: Družina nama je bila vedno pomembna vrednota.  Važno nama je bilo, da se dobro razumemo in skupaj doživimo veliko lepega. Pa da otrokom privzgojiva samostojnost, nesebičnost in narodno zavest. Da poznajo našo zgodovino in kulturo ter da so aktivni v društvu Danica.

Peter: Naša dolžnost je, da se postaviš na noge, se pokažeš in angažiraš kot zavedni Slovenec ter se znaš dostojno obnašati, biti omikan. Vedno smo tudi zelo cenili skupne trenutke in doživetja. Hodili smo na izlete po Avstriji, recimo v Heiligenblut, Linz itd., pa tudi v terme Topolšica in Čatež smo letno hodili na družinski dopust. Tudi zdaj, ko so se starejši trije otroci že odselili od doma, se nam pridružijo na družinskem dopustu.

Peter: Če Tanja ne bi bila moja žena, gotovo ne bi zaključil študija športnih ved in dodat­nega študija športne terapije. Vedno sem imel mnogo idej, kaj vse  bi rad naredil, in Tanja  me je spodbujala in mi stala ob strani, da sem te projekte tudi dokončal. Od nje sem se naučil, da ne misliš vsega tako perfekcionistično, ampak se potrudiš, narediš in ti bo uspelo. Občudoval sem tudi, kako je veliko stvari naredila sama, ustvarjala iz gline, iz papirja.

Tanja: Pri Petru se mi je že od začetka zelo dopadlo, da se je veliko šalil in pripovedoval smešnice. Od sebe je vedno hotel dati 100 %.   Zelo me je podpiral in mi dal prostost, da sem lahko naredila, kar sem želela in nikoli ni dvomil v moje želje in cilje.

Tanja: Še pred poroko je bila preizkušnja bolezen Petrovega očeta. Starši so gradili hišo, a je oče zbolel in umrl. Potem je bila tu bolezen najinega sina Simona. Ko je bil majhen, so ugotovili, da ima diabetes in naenkrat je bilo vse drugače. A sva vedela, da bomo skupaj že zmogli.

Peter: Simonova terapija ni vedno potekala idealno. Nekoč je zaradi prenizkega krvnega sladkorja padel v komo, morali smo ga oživljati. Takrat sem spoznal, kaj pomeni, če te je strah za lastne otroke. Še zdaj, ko je že tiho v hiši, saj so se starejši trije že odselili, me začne skrbeti, če se je komu kaj zgodilo, kadar se dalj časa ne javijo.

Tanja: Petra je pred tremi leti  zadela kap. To je bilo ravno v dobi, ko je bilo  vse super in je bil poklicno in športno na vrhuncu, saj se je dokončno pobral od hude prometne nesreče, ki jo je imel deset let pred tem. Klical me je in  mi sporočil: »Jaz sem v bolnišnici, zadela me je kap.« Bilo mi je grozno, ker ga zaradi koronskih ukrepov nisem smela obiskati. Nisem vedela, kako mu gre in bala sem se, da je bil to najin zadnji pogovor. 

Peter: Zgodilo se je v službi. Delal sem kot športni terapevt in malo pred koncem službe padel v nezavest. Odpeljali so me v bolnišnico in diagnosticirali kap. Okrevanje je bilo zame emocionalno zelo hudo, saj je moja desna stran telesa ostala spastična, prav tako na desno stran ne vidim in peša mi kratkoročni spomin. Vedel sem, da se ne bom več mogel resno ukvarjati s športom, hoditi v službo, voziti avtomobila. Poklic športnega terapevta je bil zame sanjski poklic, a ga nisem mogel več opravljati. Tudi svojega podjetja »Stern bew« nisem več mogel voditi. Vendar mi je bila družina v ogromno podporo in mi je priskočila na pomoč. Čeprav vsi opevajo socialni sistem, je tako, da če ti doma nihče ne pomaga, ti ne pomaga nihče. Tanja je pre­vzela vso oskrbo in organizacijo zdravniških pregledov ter terapij.  Hčerka Milena je prevzela podjetje  in domači so me motivirali, da nisem izgubil volje. Na ženino in hčerkino podbudo smo kupili tudi psa, ki me je spodbudil h gibanju.

Peter: Najpomembneje je, da težkim trenutkom in preizkušnjam navkljub iščeš skupno pot. Najbolj naju povezuje, da si stojiva ob strani, si prisluhneva ter se poskušava razumeti. In čokolada (smeh).

Tanja: Večkrat se zgodi, da se skregava, ampak važno je, da se pogovoriva, spet najdeva skupaj in greva naprej. Morda dandanes preveč gledamo televizijo, da mislimo, da je skupna pot enostavna, čeprav ni ravno tako. Ključno je, da drug drugemu daš prostost in se med seboj podpiraš.