Koroški Amor: Na prstan se je treba navaditi

Ana Smrtnik-Einspieler: Od vsega začetka sva obreda želela opraviti ločeno. Maja sva se v majhnem krogu civilno poročila v Poreču na Hrvaškem. V Poreč sem z družino hodila že kot otrok, pa tudi z Andijem tam rada preživljava prosti čas, zato sva oba navezana na to obmorsko mesto.

Andi Smrtnik: Sredi avgusta je sledila cerkvena poroka v Žitari vasi, od koder prihaja Ana, proslavila pa sva jo s približno 160 gosti v Šentprimožu v prostorih SPD Danica. Zvečer pa je prišlo še veliko prijateljev in znancev, ki so med drugim izvedli običaj naših krajev, da se ukrade nevesto, pričo in obe teti, potem pa še ženina, njegovo pričo in camarja. Bilo je zelo zabavno, družina in prijatelji so za naju pripravili lepa presenečenja. Bilo je res posebno poročno vzdušje. Hvaležna sva za prostore Danice in za vso pomoč družine in prijateljev.

Andi: Pravzaprav se ni nič spremenilo. Že po civilni poroki me je več ljudi vprašalo, kako se počutim, pa sem jim povedal, da ni nič drugače, le da nosiš prstan. Na prstan se je treba navaditi.

Ana: Jaz pa seveda tudi na spremenjeno ime, kadar se kje podpišem.

Ana: Velikega konflikta še nisva imela. Mislim, da se znava o stvareh dobro pogovarjati. 

Andi: Strinjam se. Verjetno sva oba toliko pedagoga, da znava nesoglasja tudi privatno dobro reševati. Zame je pomembno, da nimam občutka, da se moram spremeniti. Sprejemava se taka, kot sva.

Ana: Vedno mi je bil všeč Andijev karakter, imava pa tudi skupne interese. Sodelujeva v društvih, rada imava šport, zato sem začela pomagati pri KOŠ-evih tekmah, Andi pa je začel igrati tenis. Predvsem pa se oba zavzemava za slovenski jezik in za slovensko kulturo.

Andi: Bilo je precej klasično. Enkrat poleti mi je prišla ta misel. Razmišljal sem, kaj bi Ani podaril za rojstni dan, ki ga ima jeseni. Mislil sem si, da bi lahko kupil nekaj večjega in Ano istočasno vprašal, ali se poročiva. Ko te začne zaposlovati ta misel, je ne spraviš več iz glave, dokler tega res ne storiš.

Ana: Stanujeva na mestnem obrobju, od koder sva vsak s kolesom hitro v službi ali v centru, v bližini pa so tudi narava in kmetije. V stanovanju se dobro počutiva, če pa bi se kdaj spet odločila za podeželje, z novo hišo ne bi želela zabetonirati še enega kosa narave, raje bi se odločila za starejšo hišo in jo nato obnovila.

Andi: Mislim, da ne. Tukaj sva odrasla, tukaj sva doma. S srcem in dušo sva navezana na slovensko kulturo in na slovenski jezik, zato ne bi mogla kam drugam.