
Tomi Ošina: Odraščal sem s sestrama pri Bajdlu v Lepeni, a smo se po smrti očeta preselili k teti v Goriče, ko sem bil star deset let. Tudi po selitvi sem ostal kulturno dejaven pri kapelškem društvu Zarja, pri katerem sem plesal v folklorni skupini. Pel sem v zboru Zarje ter v cerkvenem zboru, katerega del sem še danes. Šolal sem se za električarja, zaposlil sem se pri Luschnigu v Železni Kapli, eno od prvih del je bilo polaganje elektroinštalacij za hotel Obir, s katerim smo začeli leta 1973 in končali 1975. Vaje s folklorno skupino smo imeli prav v hotelu Obir, kjer je Marija delala kot natakarica.
Marija Ošina: Odraščala sem pri Novaku na Obirskem. Po ljudski šoli sem šla na Višjo šolo v Šentpeter, smer kuharica in natakarica. Prakso sem opravljala v hotelu Obir. Plesalke in plesalci folkorne skupine so po vajah redno skupaj posedeli. V oči mi je padel , ker je bil mlad in poln energije.
Tomi Ošina: Ugajalo mi je, da Marija prihaja s kmetije, saj sem tudi sam odrasel ob delu na kmetiji. Veliko sester je imela in zmerom je bilo veselje pri hiši. Novakova kmetija leži visoko pod vrhom Obirja, tako da sem pozimi pustil avto spodaj in po snegu gazil do nje, ko sem prišel na obisk. Leta 1978 je bila zgrajena hiša, v kateri živiva še danes, imel sem tudi že prvi avtomobil. A šele po poroki leta 1984 sva tukaj začela skupaj živeti. Ohcet z 225 gosti sva praznovala v hotelu Obir.
Marija Ošina: Osem otrok nas je bilo pri Novaku, brat se je na žalost mlad smrtno ponesrečil, zdaj nas je sedem. Ko sva se spoznala, sem imela 16 let, on pa 23 let. Zanosila sem s 17 leti, z 18 sva dobila sina Marka. Potem sem še naprej stanovala pri svoji družini, saj pred poroko nisva smela skupaj živeti. Jaz sem ga obiskovala v Goričah, on pa mene na Obirskem. Še pred poroko sem šla leta 1982 z njim prvič v življenju na dopust na morje v Vodice pri Šibeniku, kjer je imela moja teta počitniško hišico. Doma na kmetiji je bilo preveč dela, da bi lahko šli kam za dalj časa, oče nas je vsako leto med počitnicami peljal na kopanje na Ženeško jezero. Ko sem še drugič zanosila, je moj oče dejal, da je pa zdaj skrajni čas za poroko. Poročila sva se leta 1984, zdaj sva že 40 let poročena.
Tomi Ošina: Bila je še premlada, da bi jo lahko vzel za ženo. Še zaprli bi me lahko brez privoljenja staršev.
Marija Ošina: Polnoletna sem tedaj postala šele z 21 leti.
Marija Ošina: To je bilo normalno, saj so bile moje prijateljice. Ko sva se spoznala, je bil ravno nek ples v hotelu, šla sva nanj in sem bila kar malo šokirana, ker ne more pri miru sedeti. Kar naprej je bil na plesišču, pri šanku, v pogovoru, tako da sva spet skupaj prišla ob štirih zjutraj, ko sva šla skupaj domov in je spet vse »pasalo«. Zdaj se je že malo umiril, a vseeno ne more iz svoje kože.
Tomi Ošina: Jaz je nisem imel, tako da mislim, da ne. Živim po načelu, da moraš biti zmerom vesel in hkrati malo mahnjen. Recimo za hrano, ki mi jo pripravi Marija, zmerom rečem, da je dobra.
Marija Ošina: On je tak človek, da se ne moreš kregati z njim. Veliko sem se naučila od njega.
Tomi Ošina: Mama je bila zmerom pri hiši, saj že vsa leta stanujemo skupaj. Imamo eno kuhinjo, če je šla Marija delat, me je doma vedno čakala mamina južina.
Marija Ošina: Še zdaj je tako, poleg tega je tašča pazila na otroke, ko sva kam šla. Je res dobra duša in je zmerom tu za nas.
Marija Ošina: Starejše ženske so znale, a niso hotele govoriti slovensko in so me celo imele za noro, ker z otroki govorim slovensko. Tudi zaradi tega sva ostala Kapelčana.
Tomi Ošina: Včasih obiščeva tudi prireditve žitrajskega društva SPD Trta. V Kapli vsi trije, tudi moja mama Urška, pojemo pri cerkvenem zboru.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi