
Nikolaus Priebernig: Čisto tradicionalno v nekem celovškem lokalu. Prihajam iz kraja Eberstein/Svinec, takrat pa sem zaradi izobraževanja prenočil pri prijatelju v Celovcu. Seveda sva šla zvečer v mesto in tam je bila tudi Alina s prijateljicami. Proti polnoči smo začeli razpravljati o življenju in takrat je Amor zadel v črno.
Alina Priebernig: Poročila sva se po približno dveh letih, junija 2021. To je bilo v času korone, zato v majhnem krogu, čeprav sem si želela veliko poroko.
Nikolaus Priebernig: Ker sva si želela dvojezičen obred, je občina Eberstein privolila, da sva poleg nemško govorečega uradnika iz občine povabila tudi dvojezično uradnico. Tako sta naju pri mojih starših na planini vezala kar dva uradnika. Pogostitev smo pripravili v tedaj čisto novem hlevu. Bilo je zelo lepo in daleč stran od mestnega vrveža, pa tudi romantično, ker je Alina v trebuščku že nosila Teo.
Nikolaus Priebernig: Ne, sploh ne. Dvojezičnost sem poznal le z romanja na Djekše, naš sosednji kraj, kjer je bila maša vedno dvojezična. Imel sem tudi nekaj kolegov, ki so bili slovensko govoreči, sicer pa nisem imel ne negativnih ne pozitivnih predsodkov glede manjšine in njenega jezika.
Alina Priebernig: Jaz in moja družina govorimo s Teo samo slovensko, Nikolaus in njegova družina pa nemško. Zanimivo je, da Tea že zdaj menja jezika. Imam veliko srečo, da je Nikolausova družina zelo spoštljiva do slovenščine, tako da so prav veseli, da Tea odrašča dvojezično. Na nekem slavju je tašča predstavila Teo svojim gostom in ponosno rekla: »Moja vnukinja je koroška Slovenka.« To je bilo zame nekaj posebnega, ker se mi zdi pomembno, da svoj jezik in kulturo dam naslednji generaciji.
Nikolaus Priebernig: Sprva sem se učil zelo konsekventno, obiskoval sem tudi tečaj slovenščine, zdaj pa se učim ob Tei. Zato je najin cilj, imeti toliko otrok, da bom nekega dne perfektno znal slovensko ...
Nikolaus Priebernig: Trenutno je življenje v mestu zelo praktično. Kot ekonomist delam v Beljaku, tudi prijatelji so v bližini, vseeno pa je za Alino in zame jasno, da bi raje živela na podeželju, od koder tudi prihajava. Rada bi, da bi najini otroci odraščali z živalmi in v naravi, morda celo na lastni kmetiji. Odrasel sem na gorski kmetiji, zato si želim, da bi vsaj del dohodka oz. naših živil lahko pridelali sami. Lepo je, če nekaj ustvariš s svojimi rokami. To sem se naučil od staršev in bi rad (do)živel tudi s svojo družino.
Alina Priebernig: V času korone sva ugotovila, da je dobro, če si lahko vsaj deloma neodvisen.
Takrat sva precej časa prebila pri Nikolausovi družini in ugotovila, da se je na kmetiji tudi med pandemijo življenje normalno odvijalo naprej. V veliki družini je vsak poprijel za delo in vzdušje je bilo mirno, nekako varno, čisto drugačno kot v mestu.
Alina Priebernig: Zame pride v poštev le dvojezično območje, saj bi rada ostala v svojem poklicu, otroci pa bodo obiskovali dvojezično ljudsko šolo, pozneje morda Slovensko gimnazijo. Lahko si predstavljam malo bolj odmaknjeno življenje na robu vasi, vendar ne predaleč od infrastrukture, kot sta avtobus in trgovina.
Alina Priebernig: Pomembno se mi zdi, da bi otroci lahko sodelovali pri kakem slovenskem društvu. Tudi sama sem tako odraščala in pela pri zborih, igrala igre ... Seveda si vse lepe stvari najinega otroštva želiva nuditi tudi svojim otrokom: podeželje, naravo, jezik in kulturo.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi