Ko ga je pil, je bil samo vesel, odkar je nehal piti, pa je lušten in tudi srečen

Niso vsi alkoholiki enaki. Eni so melanholični, drugi agresivni, tretji pa ali molčeči ali veseli. Med tiste, ki so veseli, če se preveč posvetijo vrču piva ali žlahtni kapljici, šteje tudi Joško Boštjančič iz Bilnjovsa v bilčovški fari. 

Joško Boštjančič izhaja iz narodno zavedne družine. Njegova mama Lojzka je bila med devetimi podporniki partizanov, ki so bili le nekaj tednov po dokončnem zlomu t. i. Tretjega rajha predvideni za proces v Gradcu, (ob)sodil pa naj bi jih zloglasni sodnik Roland Freisler. Njegova smrt po bombnem atentatu 3. februarja 1945 je proces preprečila, deveterica in z njo tudi Lojzka Boštjančič pa se je rešila zelo verjetne smrtne obsodbe.

Tudi Jošku Boštjančiču, ki se je rodil 4. junija 1947, je aktivna povezanost s slovensko narodno skupnostjo zelo pri srcu. Že kot otrok je sodeloval pri igrah bilčovške Bilke, v gimnaziji je pel pod vodstvom Franceta Cigana, sam se je naučil igrati harmoniko in orglati, igral pa je tudi nogomet v Šentjanžu v Rožu, v prvem slovenskem nogometnem moštvu na Koroškem. Ko je legendarni bilčovški organist Folti Kapus oddal vodenje mešanega in moškega zbora Bilke, je Joška prosil, da ga nasledi. In je rad prevzel zbora, prav tako cerkveno petje, ki ga po večletnem premoru vodi še danes. Prav tako vodi danes že 22. leto otroški zbor Bilčice.   

Že v višjih gimnazijskih letih pa je Joško Boštjančič bil tudi vesel muzikant s harmoniko, skupaj z bratom Izidorjem in Marjanom Einspielerjem. Sploh so ga ljudje imeli radi, vseeno, kje se je pojavil. Družba je bila vesela, hkrati pa se je tudi veliko pilo. »Tako je bilo, ko sem bil že pri vojakih ali po nogometnih tekmah v Šent­janžu. In tudi pozneje po pevskih koncertih, na katerih smo nastopali,« se spominja Joško Boštjančič v pogovoru z Novicami. 

Po maturi na Slovenski gimnaziji leta 1966 in odsluženju vojaškega roka se je Joško Boštjančič odločil za učiteljski poklic. Po enoletni izobrazbi je bil leto dni v tedaj še obstoječi ljudski šoli v Beli. Naslednje poklicne postaje so bile, vsakič za eno leto, Kazaze, Kneža, Djekše in Krčanje. »Povsod sem bil dobrodošel. Še posebej v gostilni pri Ilgu (Edlingerhof) v Kazazah, kjer me je birt vedno spet prosil: Joško, potani mehe.« In jih je potegnil in bil večkrat tudi povabljen na pijačo.

Ko je bil Joško Boštjančič učitelj na Krčanjah, se je po petih letih odločil, da se poslovi od učiteljskega poklica. »Sam sem hotel zapustiti učiteljsko službo. Šel sem delat kot tesar k bilčovškemu podjetju Gasser, kjer sem že prej rad rad delal med počitnicami.« V novi službi ga je čakalo nevarno tesarsko delo, še posebej na strehah, kar pa mu ni delalo težav. Prav tako pa ni manjkalo uživanja alkohola. »Ko smo prišli na gradbišče, so nam pogostokrat postavili zaboj piva. In ko smo delali v Italiji, kjer smo postavljali lesene hiše, so nam postavljali tudi vino.« Hkrati Joško Boštjančič poudarja: »Čeprav je bilo fletno – naslednji dan sem vedno šel delat. Nikoli se ni zgodilo, da bi po lumpariji ostal doma in ne šel v firmo.« Na vprašanje, koliko in kaj je pil, pa je odgovoril: »Pil sem samo pivo, a nikoli toliko, da bi obsedel za mizo in zaspal.«

Leta 1977 se je Joško Boštjančič oženil s sovaščanko Rezi Kruschitz (75) in postal oče hčerke Barbare in sina Armina. Tudi v zakonu se je predajal alkoholizmu. »Ni pa bil,« poudarja žena Neži, »nikoli hudoben. Ulegel se je v posteljo in zaspal. Tudi zakon ni bil nikoli v nevarnosti.« Predvsem pa je njegovi ženi Rezi uspelo, da ga je prepričala za zdravljenje februarja 1997 v bolnišnici de La Tour v Treffnu ob Osojskem jezeru. Zdravljenje je trajalo dva meseca, v veliko oporo pa mu je bil pred kratkim preminuli vodja bolnišnice Herwig Scholz. »Še posebej me je opominjal: važno je, da zahajaš v družbo tudi tedaj, ko si končal z alkoholom. Družbi moraš dokazati, da ne potrebuješ alkohola. To je tudi moje sporočilo. Večkrat se mi je zgodilo, da so me po zdravljenju povabili na pivo. Ostal sem pri mineralni vodi. Te niso hoteli plačati, danes pa me občudujejo.« Njegova žena dodaja: »Tudi družina je zelo ponosna, da je uspešno premagal alkoholizem. Ko je Joško nehal piti, je ostal naprej lušten in samozavesten – ne glede na to, da je že dvakrat prestal tudi srčno kap. Njegov nekdanji šef Franc Gasser (1927–2025) pa je nekoč dejal: »Joško se ima sedaj fajn, je svoj kvantum že popil.« 

Prihodnje leto bo za Joška Boštjančiča, ki ga odlikuje tudi visoka inteligenca, še posebej slovesno: minulo bo 30 let, ko je premagal alkoholizem, obhajal bo z ženo Rezi zlato poroko in praznoval bo 80. rojstni dan. Že zdaj pa napoveduje: »Nazdravil bom z vodo, moja žena pa z malim pivom.«