Kmetovanje me veseli, zato še marsikaj naredim ročno

Peter Korpitsch: Med šolo sem malo razmišljal o izobrazbi za geodete, potem pa me je naključje usmerilo na drugo pot. Po maturi na Slovenski gimnaziji sem najprej pol leta delal v tovarni Leitgeb v Sinči vasi, nato sem na Dunaju obiskoval trimesečni tečaj na Katoliški socialni akademiji s težišči kot npr. politika, gospodarstvo, socialna etika, skupinska dinamika ipd. To so bile dobre osnove za moje kasnejše delo. Junija leta 1981 sem začel opravljati devetmesečno civilno službo v domu v Tinjah, takrat je bil v Tinjah čas prve večje gradbene faze.  Nato sem se redno zaposlil v tinjskem domu in ostal vse do danes. Hitro se je začelo delo s tečajniki oz. delo v recepciji, pa tudi lastni tečaji, tečaji gostov, organizacijske naloge, uprava, druga gradbena faza itd. Tako sem počasi zrasel v svoje naloge in z veseljem delal z ljudmi.

Te želje nisem imel. Tudi v tistih treh mesecih na Dunaju sem se orientiral po tem, kje so Slovenci, in se povezoval z njimi. Na Koroškem sem se dobro počutil, zato nisem imel želje po odkrivanju novega sveta. Vezale pa so me tudi družinske korenine, saj smo doma imeli majhno kmetijo, jaz pa sem bil edini otrok, torej je bilo jasno, da bom prevzel kmetijo.

Moja žena prihaja iz Bele pri Železni Kapli, spoznal sem jo v vrtcu v Šent­primožu, kjer je delala kot dvojezična otroška vrtnarica. Rodili so se nama trije otroci, dva fanta in ena hčerka, ki nama je že podarila dve vnukinji.

Obveznosti na kmetiji z živino so precej krojile moj prosti čas. V službi sem delal bolj z glavo, doma pa me je čakalo fizično delo. To je bil moj hobi, moja protiutež izzivom v službi. Zame je bilo pomembno to, da nekaj ohranjam in da nekaj doma pridelujem. Kmetovanje mi je v veselje, zato še marsikaj naredim ročno. 

V zadovoljstvo mi je, ko vidim, da mi je uspelo mlajši generaciji posredovati nekaj vrednot. To je zagotovo slovenski jezik, ki ga ne znajo le moji otroci, temveč ga govorita tudi vnukinji. Posebna vrednota pa je tudi spoštovanje do naše zemlje, navezanost na kmetijo in da se mladi še vedno radi vračajo domov in mi tudi pomagajo. Otroci cenijo, da večino živil pridelamo sami.

Življenje te marsikaj nauči. Človek mora spoznati, da ni najpomembnejši in da ni edini, ki bo vse naredil. Pravočasno je treba stvari spustiti, potem si bolj sproščen in ko si sproščen, gre vse laže. Življenje mi je pokazalo, kako pomembno je, da nisi sam. Kot otrok sem odraščal sam, zato po svoji strani nimam veliko ožjega sorodstva, imam pa ga po ženini strani. Tam je bilo osem otrok in se vedno srečujejo. To je nekaj lepega. Staršem sem hvaležen, da so me »spustili«. Zame je bilo življenje v dijaškem domu v Celovcu zelo pomembno, saj sem odraščal skupaj z vrstniki, ki so imeli podobne interese. V skupnem življenju z ženo in otroki sem spoznal, kako lepo je imeti družino. Za kmeta je najlepše to, če vidi, da pridejo mladi in radi delajo. Lahko jih spremljaš in jim tisto, kar si ustvaril, predaš, nato pa se lahko umakneš. To velja tudi za druga področja: gledati moraš, da stvari pravočasno prevzamejo mladi.

Nekaj časa bom še zaposlen, kljub temu pa sem se odločil za skrajšan delovnik pred upokojitvijo (Altersteilzeit) in ugotovil, da sem pridobil kakovostne ure. To je čas, ki ga zavestno lahko posvetim novim nalogam, ki so v življenju zelo pomembne, kot je npr. čas z družino in vnukinjama. Nimam velikih načrtov za čas po upokojitvi, ker živim zdaj. Moj čas je zdaj.

Sem naročnik in bralec Novic. Sicer ne preberem vsega, vendar časopis redno prebiram. Opazil sem, da imajo zdaj Novice večji tim in zato vsebujejo raznolike prispevke. Jasno pa je, da novinarji ne morejo biti vsepovsod, zato moramo tudi mi bralci biti pozorni in sami občasno kaj prispevati za časopis.