Magdalena Vauti je doraščala na domači Kajšnikovi kmetiji v Repljah. Pravi, da si ne more predstavljati, da bi v življenju počela kaj drugega, kot da bi skrbela za domačo zemljo in številne živali, ki jih imajo doma. Najraje pa dela s traktorjem in orje polja. Da ima za to dober občutek, je nedavno dokazala tudi na tekmovanju.
Ko sem nedavno pri Kajšnikovi kmetiji družine Vauti v Repljah srečal mlado kmetico Magdaleno, mi je ob prihodu močno stisnila roko. Takoj občutim, da je to roka ženske, ki vsak dan prime za delo in se tudi težkih opravil na kmetiji ne izogiba. »Najraje sem zunaj, vseeno, če je zima ali poletje, če je mraz ali je vroče. Najbolj všeč na kmetijstvu mi je, da ni vedno isto, da se dnevi razlikujejo,« pravi Magdalena Vauti.
O Magdaleni
19-letna Magdalena je najstarejši otrok Anzeja in Irene Vauti, doraščala je s sestro Katarino (16) in bratom Matjažem (15). Pravi, da je imela lepo otroštvo, uživala je doma, ‘bajdanje’ (pohajkovanje) je ni preveč zanimalo. Čas je raje preživljala z obema medtem že pokojnima babicama, ki sta živeli v bližini. »Pri eni sem se naučila speči kakšno pecivo, z drugo sva hodili v hlev že od mojega 3. leta naprej,« se spominja Magdalena. »Z delom na kmetiji sem pač odraščala in se nisem ničesar bala, že kot otrok sem se veliko naučila in veliko doživela.«
V ljudsko šolo je hodila še v Vogrče, v njenem letniku sta bila komaj dva šolarja. »Vsi smo se poznali in razumeli.« Šolanje je nadaljevala v srednji šoli v Pliberku, nato je eno leto obiskovala trgovsko akademijo v Wolfsbergu. To je bilo leta 2020, ko se je nenadoma svet zaradi pandemije postavil na glavo. Magdalena se ni vrnila v šolo, odkar se spominja, je želela biti kmetica. »Učitelji v ljudski šoli so mi rekli, da se moram najprej naučiti kakšnega ‘pravega’ poklica, kmetica pa lahko še vedno postanem. Tega tedaj nisem prav razumela, saj je zame bilo jasno, da je biti kmetica ‘pravi’ poklic, saj sta tudi moja starša kmet in kmetica,« pove Magdalena, ki želi kmalu opraviti strokovni tečaj za kmetico.
Spremembe na kmetiji
Kajšnikovi so se pred pandemijo ukvarjali predvsem z rejo in pitanjem prašičev, ki so jih prodajali v večjih količinah. »Ni bilo enostavno. Cene so nihale in tudi vreme nam ni bilo preveč naklonjeno, zato smo način kmetovanja spremenili,« pripoveduje Magdalena, ki bi rada prevzela kmetijo od staršev. S klasičnim pitanjem prašičev in nato prodajo mesni industriji so prenehali. »Tovornjak je prišel po prašiče in s tem je bilo opravljeno. Le od tega prihodka pa je bilo težko živeti in pokriti vse stroške, ki jih je precej. Kot pri mnogih kmetih je tudi pri nas pod črtico ostalo premalo.«
Kmetijo so postavili na več stebrov. Želela je imeti tudi večje živali in doma imajo zdaj tudi okoli deset telet, skrbijo pa tudi za piščance. V hlevu je 25 svinj, štiri od teh mesečno skotijo vsaka po 10–12 pujskov.
Kajšnikovi so se pred tremi leti lotili neposredne prodaje svojih izdekov, Začeli so s prodajo svežega mesa, ponujali so razne izdelke od klobas do čevapčičev in stvar se je počasi sama razvijala, povpraševanja je bilo vselej več. »Všeč mi je to kroženje na kmetiji, pri nas doma imamo živali, v bližini jih zakoljemo in meso sami predelamo. Zelo uživam tudi v kontaktu s strankami, ki so zelo zadovoljne,« pove Magdalena. Že nekaj let Kajšnikovi ponujajo tudi catering, torej pripravljajo jedi za praznovanja na domovih. Trenutno so najbolj priljubljeni domači pohani piščanci ali odojek na žaru. Pripravijo pa tudi jedi brez mesa, na primer različne testenine. Magdalena jedi dostavlja že do Celovca, reklame ne potrebujejo: »Ljudje pač govorijo, najboljša reklama je dobra hrana.«
Vsakdan mlade kmetice
Ob sedmih se začne delo v hlevu, vsakdanja opravila so krmljenje živali, Kajšnikovim pa so pomembni tudi detajli, na primer pri piščancih vsak dan počistijo in jim nasteljejo s slamo, kar se pozna tudi pri okusu mesa. Zdaj poleti se vsa družina ob devetih sreča za skupen zajtrk. Zmenijo se, katera dela bo treba opraviti in jih med seboj razdelijo.
Najboljša na traktorju
Magdalena rada dela s traktorjem, sploh oranje ji je všeč, na polju ji je pomembno natančno delo. Če ima čas, vozi tudi za druge kmete. Julija je v Svetni vasi v Rožu sodelovala na tekmovanju »Tractor pulling«. To je motoršport, pri katerem traktorji vlečejo zelo težke uteži, zmaga pa tisti/tista, ki povleče uteži najdlje. »Podjetje John Deere je iskalo ženske, ki bi sodelovale. Posodili so mi velik traktor, doma smo vse prav nastavili in bila sem uspešna,« pravi Magdalena, ki je v svoji kategoriji bila najboljša in je za volanom premagala vse moške, ki so bili nemalo začudeni.
Pogled v bodočnost in pomen jormaka
Pliberški jormak danes za kmete nima več posebnega pomena, meni Magdalena, tudi v šotoru Alpe-Adria jih ni veliko. Za jormak bo v kavarni Dragi ponujala jedi: »Tam se tudi za jormak srečujejo kmetje.« Magdalena želi nadaljevati pot, ki so jo doma ubrali, razvijati kmetijo naprej in domačo zemljo obdelovati tako, da bo ostala rodovitna. Da bo dovolj kruha tudi za bodoče rodove.
