Katarina Klančnik Kocutar, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor: Čehi so prinesli s sabo lutkarstvo

Katarina Klančnik Kocutar: Mariborska lutkarska tradicija sega v začetek 20. stoletja. V Maribor se je tedaj preselilo mnogo Čehov. Takrat so bili Slovani med seboj povezani v raznih gibanjih, med drugim v organizaciji Sokol. Takšna sokolska organizacija je potem nastala tudi v Mariboru. Sokol je bila izvorno češka organizacija, ki se je ukvarjala s športom, kulturo in tudi z lutkovno umetnostjo. Organizacija je torej prinesla v Slovenijo znanje o tem, kako se naredijo lutke, odri, lutkovne igre. Skratka vse to, kar je bila osnova za to, da je nastalo mnogo marionetnih in druge vrste lutkovnih odrov v Mariboru. Imamo fotografije iz začetka dvajsetih let 20. stoletja. Ta tradicija se je potem, seveda s prekinitvijo v vojnem času, nadaljevala vse do danes. Na lutkovnih odrih v Mariboru so nastopali otroci in odrasli. Celo redni program so imeli ob vikendih. 

V sokolskih društvih v Mariboru so se tako Slovenci kot tudi Čehi združevali. Pravzaprav so zelo hitro začeli igrati predstave tudi v slovenskem jeziku. Čeprav je bil razvoj lutkarstva v Mariboru tesno povezan s sokolskim gibanjem, se je čutilo tudi vpliv lutkarskega delovanja v drugih državah. Za začetnika lutkarstva v Sloveniji šteje Milan Klemenčič, ki je bil iz severne Primorske in je deloval v Ljubljani. Njegovi vzori so bile potujoče italijanske in nemške lutkovne skupine. Klemenčič je bil drug velik vpliv na razvoj mariborskega lutkarstva.  

Vsekakor ta močna zasidranost v bogato ljubiteljsko tradicijo. Nekaj posameznikov je v Mariboru zelo intenzivno delovalo na področju lutkarstva. Janez Kadiš, Danilo Vranc, Tine in Breda Varl ter Bojan Čebulj so osebe, ki so pripomogle k popularizaciji in razvoju našega lutkarstva. Prva slovenska predstava z javajkami, torej z lutkami, narejenimi po vzoru azijskih lutk, je bila uprizorjena v Mariboru. Ta tehnika je potem postala zelo popularna in jo uporabljajo še danes. Iz tega vidimo, da ni šlo samo za reproduciranje zelo klasičnih tehnik, kot sta recimo marioneta in ročna lutka, temveč da so skušali slovenski lutkarji razviti in posnemati tudi druge lutkovne tehnike.

Ker je lutkarska tradicija v Mariboru postala tako močna, je to kar klicalo po profesionalizaciji. V začetku 1970. let je Tine Varl pripravil elaborat, ki je bil podlaga za to, da je mesto Maribor ustanovilo profesionalno lutkovno gledališče. Imelo je domicil na Rotovškem trgu v stari dvorani. Do leta 2010 smo bivali tam, potem se je Lutkovno gledališče Maribor preselilo v Minoritski samostan. Ta profesionalizacija je izjemno pomembna, saj taka organiziranost omogoča gotovo kontinuiteto. Če je stvar prepuščena ljubiteljstvu, potem lahko v nekem obdobju izjemno dobro deluje, ker so aktivni posamezniki, ki so motor takega delovanja. Lahko tudi doseže profesionalno umetniško raven, vendar pa je nevarnost, da posamezniki nehajo delovati ali pa neha kar cela skupina in delovanje zamre. Če pa imamo profesionalno organizacijo, skrbi ta za to, da so vedno pravi ljudje v službi razvoja, konkretno lutkovne umetnosti. To je bistveno bolj varno. Na ta način na daljši rok dobimo tudi stalno in zvesto občinstvo ter umetniške presežke, torej predstave, ki lahko konkurirajo na svetovnem nivoju. 

V 1970ih in 1980ih letih so prevladovale paravanske predstave. Lutkarji in lutkarice so se skrivali in vodili lutke nad sabo ali pa pred seboj. Kasneje čedalje bolj pogosto prihaja na odru do kombinacije živega lutkarja in lutke. Lutkarji in lutkarice se ne skrivajo več. Danes je večina predstav takih, kjer lutkarje vidimo. Vendar pa seveda vešč lutkar, ki zna dobro animirati in ki ve, da je lutka tista, ki govori občinstvu, svojo pozornost res prenese na lutko. Ko gledamo predstavo, animatorja takrat pravzaprav odmislimo. Smo res pozorni na lutko.
Nasplošno je treba reči, da se je lutkovni jezik zelo obogatil z novimi opisi oz. pojmi. V zadnjih letih so novosti tudi na terminološkem področju – ne govorimo samo o lutkovnem gledališču, temveč o gledališču animiranih form. Se pravi, da lahko oživljamo oz. animiramo marsikaj. Imamo npr. raziskovanja o svetlobi, v nekaterih primerih lahko govorimo celo o animaciji svetlobe. Imamo predstave, ki se na zanimiv način igrajo z barvo in sicer na čisto fizičen način z nanašanjem barve. So tudi predstave, ki imajo za osnovno gradivo pesek ali pa vodo. Dela se tudi z lutkami, ki jih poganjajo motorčki ali pa lutke, ki so bile natisnjenje z velikimi 3D-tiskalniki. V LGM imamo ravno predstavo, ki dela z dioramo oz. z mikro svetom.

Iskanje novih izraznih sredstev je pri lutkovnem gledališču praktično neomejeno. Mislim, da ima lutkovno gledališče v primerjavi z dramskim gledališčem ta poligon raziskovanja precej širši, večji, po svoje zanimivejši, ker je mogoče animirati, oblikovati ali razmišljati skozi material na tako zelo različne načine.

Natanko 28. novembra bo 50 let od prve profesionalne premiere LGM. Kakšnih posebnih sredstev za veliko manifestacijo nimamo. Zato smo razmišljali v številne druge smeri. Ena od teh je kratek, štiridnevni festivalček, kjer bomo naredili prerez našega delovanja z 12 naslovi. Nekaj jih bo aktualnih, nekaj zimzelenih predstav, nekaj obnovljenih uspešnic. Predstave bodo namenjene tako otrokom kot odraslim. Ob tem bomo naredili dve zanimivi razstavi in izšla bo leposlovna slikanica, kjer je pomemben delež prispevala ilustratorka Darka Erdelji, ki je pri nas zaposlena. Del knjige bo posvečen tudi različnim lutkovnim tehnikam. Konec novembra si torej obetamo res pestro dogajanje pri nas. 

Zelo zelo vesela sem, da so te povezave tradicionalno močne. Morda v kakšnem obdobju malenkost bolj, potem pa spet malo manj, pa se znova obudijo. Tine in Breda Varl sta zanesljivo imeni, ki sta izjemno pomembni tako za zgodovino našega gledališča kot za razvoj lutkovne umetnosti na avstrijskem Koroškem. Zdaj so na Koroškem aktivni tudi že novi kolegi, npr. Matevž Gregorič ali pa Danilo Trstenjak. Ne smemo pozabiti, da se je bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije začel znova intenzivno razvijati leta 2000 oz. 2001 v Mariboru. Potem je mariborsko gledališče šlo v fazo selitve. Bienale je bil tedaj dvakrat v Kopru. Preden se je vrnil v Maribor, pa je zelo pomemben in krasen bienale potekal ravno na avstrijskem Koroškem. 

Vezi med Koroško in Mariborom so konstantne, tesne in upam, da se bodo ohranile. Veseli me, da se koroški lutkarji občasno predstavijo tudi na mariborskih lutkovnih deskah in Koroški kulturni dnevi so že stalnica. Po eni strani omogočajo koroškim lutkarjem izkušnjo drugega prostora, kjer se lahko predstavijo, po drugi strani pa imamo mi, Mariborčani priložnost videti lutkovno ustvarjanje na avstrijskem Koroškem.