Kako se travme prenašajo iz generacije v generacijo: Podedovane rane

Franz Inzko (61) je ponosen na slovenske korenine in se intenzivno posveča učenju jezika.

Dr. Franz Inzko, upokojeni zdravnik in psihoterapevt, je dolgo zavračal slovenščino, hkrati pa se je v svoji notranjosti boril z občutki jeze, sramu, užaljenosti in ponižanja. Danes ve, da gre za simptome transgeneracijske travmatizacije, torej za prenos travme staršev na otroke.

Kako doživljate učenje slovenščine?

Dr. Franz Inzko: Sem živ dokaz, da se slovenščino lahko naučimo tudi v odraslih letih. Intenzivno sem se z jezikom začel ukvarjati pri 57 letih, zdaj pa sem star 61 let in mi jezik že kar teče. Priznati moram, da imam posebno »prednost« pred drugimi učenci, saj imam v ušesih melodijo jezika. Ta zaklad sem dobil od staršev.

Od kod izvira vaša družina?

Iz Roža, oba starša sta bila iz slovenskih družin, mama z Bistrice, oče pa iz Pregljeve družine v Svečah, kjer sem preživel prva leta svojega življenja. Potem smo se preselili v Celovec, oče je bil profesor slovenščine na Slovenski gimnaziji. Čeprav so se starši trudili in z mano govorili slovensko, sem jezik zavračal. Doma so govorili v rožanskem dialektu, jaz pa sem odgovarjal po nemško. Bil sem priča, kako so ljudje zaničevali jezik mojih staršev. Spominjam se, kako je soseda vpila čez ograjo: »Red's daitsch! Red's daitsch!«, v 70-ih letih so našo hišo obmetavali z jajci, v gimnaziji pa mi je sošolec nekoč rekel: »Franci, povej očetu, da bomo jutri razstrelili gimnazijo.« To je že zadostovalo, da sem jezik zavračal, da me je bilo sram. Nekoč sem starše celo prosil, naj v javnosti z mano govorijo nemško.

Oče Franz Inzko (1925–1994)

Kako ste vendarle našli pot do slovenskega jezika?

Ljubezen do slovenskega jezika sem dobil od staršev in če sem v študentskih letih slišal slovenske pesmi, so mi pogosto prišle solze v oči. Jezik mi je bil blizu in bil sem žalosten, ker ga nisem znal. Preobrat se je začel v mojih štiridesetih letih. Pozneje sem obiskoval tečaje, vedno znova sem začel, pri 57 letih pa sem se začel intenzivno učiti. Zdaj sem celo vpisan na univerzo in trikrat tedensko študiram slovenščino. Prav uživam, ko odkrivam nove izraze, po slovarjih iščem besede ali na tržnici s prodajalci klepetam v slovenščini. Slovenščina je moja druga materinščina, to čutim.

Kje vidite razlog za dolgoletno odklanjanje slovenščine?

Pomembna je zgodovina: mama je kot mlado dekle pri gestapovskem zaslišanju pet slovenskih družin označila kot »nemške« in jih tako obvarovala pred izselitvijo ali deportacijo v koncentracijsko taborišče. Oče je bil pri 17 letih partizanski kurir. Nosil je pošto in hrano. Potem je moral v nemško vojsko (wehrmacht), vrnil pa se je travmatiziran. O terapijah tedaj ni bilo govora. Kot profesor na Slovenski gimnaziji je zelo veliko pisal za učence, saj učbenikov v slovenščini tako rekoč ni bilo. Zaradi preobremenitve je zbolel – danes bi rekli, da je imel »burn­out« – in zapadel v težko depresijo. Na srečo si je sčasoma opomogel in postal direktor tedanje gimnazije Ferdinand Jergitsch. Tudi sam sem bil že v mladosti depresiven. Imel sem občutke sramu, občutek, da sem izdal svoj jezik in razvrednotil sebe. Doživel sem obolenja v družini, postal sem zdravnik in psihoterapevt (posvečal sem se predvsem travma-terapiji), sebi pa vseeno nisem znal pomagati. 

Mati Maria Inzko, rojena Plautz (1928–2019)

Kje ste našli rešitev?

Hodil sem na terapije in izkazalo se je, da imam simptome transgeneracijske travmatizacije, o čemer se govori šele zadnjih 15 ali 20 let. Travmatizirani ljudje dajo svojo travmo naslednji generaciji. To se zgodi nezavedno, saj gre za genetski prenos na ravni kromosomov. Na srečo pa so se terapevtski pristopi dobro razvili, zato svetujem vsem potomcem travmatiziranih staršev, kot so npr. žrtve nacionalsocialističnega nasilja (ne glede na jezik ali poreklo), naj se odločijo za terapijo. Pri izbiri terapevta jim lahko tudi brezplačno svetujem (tel.: 0650/3522434). 

So terapije in učenje jezika vplivali na vašo identiteto?

Najprej sem jezik zavračal, potem sem ga sprejemal, kot psihoterapevt pa sem si seveda zastavljal tudi vprašanja o identiteti. Sem Korošec, sem Avstrijec in sem Evropejec. Poleg tega pa se počutim tudi kot asimiliran koroški Slovenec. Morda ne bom nikoli mogel reči, da sem koroški Slovenec, rečem pa lahko, da imam slovensko poreklo in da postajam vse bolj ponosen na svoj slovenski jezik. Kar mi še manjka, je pripadnost slovenski skupnosti, zato me kar vleče na prireditve, ki »prijetno dišijo« po slovenstvu.

Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi